Neostalinizem

Na univerzi Chicago ustanavljajo ekonomski inštitut, ki naj bi ga imenovali po Miltonu Friedmanu - Milton Friedman Institute. Friedman, sloviti in razvpiti ameriški ekonomist, je propagiral čisti kapitalizem, kapitalizem brez motenj, socialnih obveznosti in državnih vmešavanj, kapitalizem, ki ga ne bi več nič vezalo ali pa reguliralo, kapitalizem kot »nebeško kolesje« in »umetnino«, kapitalizem, ki bi pel, kapitalizem, ki bi bil še manj reguliran, kot je bil reguliran pred velikim zlomom Wall Streeta leta 1929 in veliko gospodarsko krizo v tridesetih.
Kako pridemo do čistega kapitalizma? Zelo preprosto: prvič, korporacije je treba osvoboditi vseh regulacij, drugič, država mora privatizirati vse svoje sektorje, s katerimi lahko korporacije ustvarjajo profit, in tretjič, država mora drastično porezati svoje socialne programe. Deregulacija + privatizacija + ukinitev socialne države = friedmanizem = čisti kapitalizem. Pomeni: bogati in revni naj bodo obdavčeni po isti stopnji, korporacije naj imajo doma in po svetu odprte trge, ki naj jim jih zagotovlja država, vse cene, vključno s plačami, naj določa izključno prosti trg (konec minimalnih plač), zdravstvo, šolstvo, pošta, pokojninski skladi, nacionalni parki ipd. naj se privatizirajo, vse družbeno bogastvo naj preide v privatne roke. Svobodo lahko človeku zagotavlja le povsem deregulirani, čisti kapitalizem - če kapitalizem ni svoboden, potem tudi človek ni svoboden.
Friedmanizem je v zadnjih petintridesetih letih obsedel svet in postal ideologija kapitalizma - njen manifest, njena plaforma. Kako se je to zgodilo in kakšne so bile posledice, je lepo pokazala Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka, ki je izšla pred enim letom in mutirala v huronski globalni bestseler. Če rezimiramo: Kleinova je poudarila, da si je trg svobodo priboril »na silo, z brutalnimi metodami«, da je bila »zgodovina sodobnega prostega trga napisana s šoki«, da je Friedmanova ideologija čistega kapitalizma fundamentalistična, ker izključuje vse ostale sisteme, vse konkurenčne ideologije, obenem pa je nevarna, ker za svojo izpolnitev nujno potrebuje kataklizmo, katastrofo, hudo finančno krizo, teroristični napad, vojaški udar - šok. Ali kot je rad rekel Friedman: »Druge priložnosti morda ne bo.«
Pogoj za osvoboditev trga torej ni demokracija, ampak kataklizma: ko družbo šokira nekaj hudega, katastrofalnega, so ljudje zmedeni in prestrašeni, zato je to idealni trenutek za hitro izpeljavo reform, ki jih pred šokom - pred katastrofo, pred kataklizmo - ni bilo mogoče izpeljati. »Le kriza - bodisi dejanska ali pa namišljena - lahko povzroči pravo spremembo,« je rekel Friedman. Katastrofa je priložnost za hitro privatizacijo vsega, česar se pred katastrofo ni dalo privatizirati, za naglo deregulacijo trga, za divje krčenje socialnih programov, za demontažo socialne države. Dokler je družba še šokirana in zmedena, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej - pred katastrofo - oklepala. Ta scenarij se je odvrtel povsod - v Čilu pod Pinochetom, v Rusiji pod Putinom, v Britaniji pod Margaret Thatcher, v Iraku pod Bushem in v Ameriki pod Bushem. In to dvakrat, tako po šoku, ki ga je povzročil 11. september, kot po šoku, ki ga je povzročil hurikan Katrina. In seveda: zdaj, ob zlomu Wall Streeta, se je odvrtel še tretjič.

Ideje imajo posledice

Milton Friedman ga ni dočakal. Tudi ustanovitve Inštituta Miltona Friedmana ni dočakal. Ne da ga je hotela dočakati Naomi Klein. Iz povsem očitnih razlogov, se razume. In ni bila edina. Tisti, ki nasprotujejo, da bi se novi ekonomski inštitut univerze Chicago imenoval po Miltonu Friedmanu, so jo namreč nedavno povabili na univerzo University of Chicago, da bi vsem skupaj - še posebej fanom Miltona Friedmana in čistega kapitalizma, »kapitalizma katastrofe« - pojasnila, zakaj je glorifikacija Friedmana, friedmanizma in neoliberalizma neumnost. Ni kaj, povabili so pravo osebo, pravo predavateljico. In povabili so jo v pravem času. Že naslov njenega predavanja je povedal vse: »Kriza Wall Streeta bi morala biti za neoliberalizem to, kar je bil padec berlinskega zidu za komunizem - obsodba ideologije.« Prav ste slišali: padec Wall Streeta bi moral biti za neoliberalizem - za friedmanizem, za ideologijo čistega kapitalizma, za evangelij prostega trga ipd. - to, kar je bil padec berlinskega zidu za komunizem.
Ne le, da je čisti kapitalizem katastrofalno odpovedal, ampak je moral državo na kolenih prositi, naj ga reši! Naj se ga usmili! Naj mu daruje masivnih 700 milijard dolarjev! In res, ameriški kongres je Wall Streetu - čistim kapitalistom, ki so špekulirali in hazardirali ter se zašpekulirali in zahazardirali - namenil 700 milijard. Po Miltonu Friedmanu bi lahko poimenovali kvečjemu kako stranišče na novem ekonomskem inštitutu univerze Chicago. Za to, kar se je zgodilo na Wall Streetu, za ekonomski kaos, pravi Kleinova, ne moremo kriviti le korupcije in pohlepa (ali pa »eksplozije zadolževanja«), kajti Američani že vse tja od Ronalda Reagana živijo »z osvobodilnim gibanjem, pravzaprav najuspešnejšim osvobodilnim gibanjem našega časa - z gibanjem kapitala, ki se skuša pri svojem akumuliranju osvoboditi vseh omejitev«. Vseh regulacij, vsakršne družbene odgovornosti. Ekonomski kaos, ki je zajel Wall Street (in Main Street), je sicer posledica mnogih dejavnikov, toda med drugim tudi »idej Miltona Friedmana ter mnogih njegovih kolegov in študentov. Ideje imajo posledice«.
Težko je reči, kaj je bolj noro: to, da je čisti kapitalizem tako amatersko odpovedal, ali to, da je država intervenirala, da bi ga rešila? Država! Z javnim denarjem - z denarjem davkoplačevalcev - je rešila Wall Street, ki ga je ideologija čistega kapitalizma že davno, kot so zadnje čase poudarjali mnogi, tudi Kleinova, prelevila v kazino, v Las Vegas, v popolno perlo tistega famoznega laissez-faire. Z eno besedo: davkoplačevalci so rešili hazarderje! Ne, bolje rečeno: davkoplačevalci so odplačali hazarderski dolg Wall Streeta, njegovih bankirjev, njegovih investitorjev, njegovih čistih kapitalistov. Zdaj pa to vzemite dobesedno - naredite manjši mentalni test. Predstavljajte si Las Vegas, pač kazino... predstavljajte si kompulzivnega hazarderja, ki vstopi in ki v čipe zmeče na kupe denarja ... in predstavljajte si, da potem vse izgubi: bi ga država rešila? Bi ameriški kongres interveniral z »bailoutom«, odrešilnim finančnim paketom? Bi davkoplačevalci odplačali njegov dolg? Ne! Ni šans. Nikoli. Pomagalo ne bi niti moledovanje, niti sklicevanje na to, da bo moral zdaj z družino na cesto, niti to, da bi padel na kolena. Zakaj bi z javnim denarjem odplačevali dolgove hazarderjev, ki so se zahazardirali? Toda ironično, v Ameriki se je zgodilo natanko to: Main Street je rešil Wall Street, kot zdaj opozarjajo mnogi. Hja, država je rešila Las Vegas. Davkoplačevalci so odplačali dolgove kapitalistov.

Kje je zdaj vaš jebeni prosti trg?

Ideologija čistega kapitalizma, ki trdi, da trg ne potrebuje vmešavanja države, ker se bo - tudi v trenutkih krize - sam korigiral (Friedman je »sovražil vladne posege«), je izgubila tla pod nogami, s čimer se je tako kompromitirala kot komunizem, ko je izgubil berlinski zid. Ko je Naomi Klein rekla, da bi morala biti kriza Wall Streeta za neoliberalizem to, kar je bil padec berlinskega zidu za komunizem, je bilo tako, kot da bi neoliberalcem rekla: kje je zdaj ta vaš jebeni prosti trg!? Kje je zdaj ta vaš jebeni Friedman?! Kje je zdaj ta vaš jebeni čisti kapitalizem? Jasno, neoliberalci in drugi odjemalci friedmanizma, ki so se znašli v hudi zadregi (hej, čisti kapitalizem se je bil prisiljen v trenutku krize obnašati kot antifriedmanovec!), so se hitro in panično branili, češ da to, kar se je zgodilo na Wall Streetu, nima nobene zveze s čistim in pravim kapitalizmom, ali bolje rečeno: da je bilo to, kar se je zgodilo na Wall Streetu (oh, ali pa to, kar se je dogajalo pod Pinochetom, Jelcinom, Bushem ipd.), le »distortion«, le »izkrivljanje«, le »popačenje«, le »aberacija« kapitalizma. In Kleinova je nedavno - ob debati v TV-showu Billa Maherja, pa tudi na predavanju - opozorila, da so nekaj takega nekoč trdili komunisti: da namreč stalinizem - ali pa maoizem, polpotovstvo ipd. - nima nič s komunizmom. Da je stalinizem »izkrivil« komunizem. Da je torej stalinizem, ozaljšan z gulagi, torturo, represijo ipd., le »distortion«, le »popačenje«, le »deformacija«, le »aberacija« čistega, pravega, avtentičnega komunizma.
Točno: to, kar se je zgodilo na Wall Streetu, je bilo »popačenje«. In vsekakor: kataklizmična in šokantna finančna kriza je bila »aberacija« - stalinistična »aberacija«. Padec Wall Streeta je bil trenutek, ko Friedmanov evangelij - ta »vseobsežni«, »perfektno zamišljeni sistem«, ta »elegantno perfektna, lepa, inspirativna ideologija«, ta »sen o perfektnem utopičnem trgu« (privatizacija, deregulacija, prosta trgovina, brzdanje države) - ni preživel soočenja z realnostjo (»Friedmanova nesreča je le v tem, da so bile njegove teorije preizkušene,« bi rekel sloviti ekonomist John Kenneth Galbraith), in obenem trenutek, ko se je čisti kapitalizem soočil s svojim lastnim stalinizmom - hja, s tistim stalinizmom, ki ga čisti kapitalizem nosi v sebi, kot svoj »mini me«, kot skrito srce svoje ideologije in svojega oznanjevanja prostega trga. Navsezadnje, čisti kapitalizem, ki ga pri življenju ohranjajo katastrofe, šoki, strašenje, zbirna taborišča, tortura ter ustvarjanje zmede in izrednih razmer, je le zvrst stalinizma.
»Zato menim, da bi morale vse ideologije prevzeti odgovornost za zločine, ki se dogajajo v njihovem imenu,« pravi Kleinova. Malo verjetno, da se bodo ideologi čistega kapitalizma pokesali. Ravno obratno: ko je realnost kompromitirala njihov evangelij, so se od vsega skupaj panično distancirali in se »zatekli k svojim svetim tekstom« (a la The Road to Serfdom, Capitalism and Freedom in Free to Choose). In seveda: k ustanavljanju ekonomskega inštituta, novega neoliberalnega možganskega trusta, ki bo nosil ime Miltona Friedmana in za katerega so že pridobili 200 milijonov dolarjev. Kar je po svoje ironično, že kar groteskno: da bi te ideje - ideologijo čistega kapitalizma in prostega trga - ohranili pri življenju, potrebujejo ogromno denarja, možganskih trustov, think tankov, inštitutov in subvencij. Korporacije, ki jih - s svojimi bogatimi donacijami - subvencionirajo, so njihova socialna država, kot pravi Kleinova. Z ideologijo, ki potrebuje toliko kapitala, toliko korporativnih donatorjev in tolikšno vojsko, da bi na trgu preživela, je nekaj hudo narobe. Je kaj bolj hinavskega od ideologije, ki oznanja totalno privatizacijo, prosti trg in deregulacijo, sama pa na trgu ne more preživeti brez socialne države? Če kdo, potem bi morali biti prav friedmanovci in drugi junaki prostega trga prvi, ki bi nasprotovali ustanovitvi Inštituta Miltona Friedmana. Prvi bi morali reči: Ne!

Kapitalizem za telebane

Richard Nixon je bil morda res svinja, toda friedmanizma ni kupil, zato niti ni čudno, da ga je imel Friedman za »najbolj socialističnega ameriškega predsednika v sodobni zgodovini«. Ronald Reagan je bil prvi ameriški predsednik, ki je friedmanizem - ideologijo čistega kapitalizma, prostega trga, deregulacije, privatizacije ipd. - sprejel kot svojega odrešenika. In ne preseneča, kot pravi Kleinova, da je to storil ravno Reagan, nekdanji h'woodski zvezdnik, ali pa da je to storil Arnold Schwarzenegger, novi guverner, prav tako nekdanji h'woodski zvezdnik, kakor tudi ne preseneča, da so to storili diktatorji a la Pinochet.
Pritepenim politikom, ki padejo z neba in nenadoma dobijo oblast in potem nimajo pojma, kako bi vodili in upravljali državo, so Friedmanove ideje pisane na kožo, saj so videti kot zapeljivi, elegantni, vseobsežni, na videz perfektni ready-made odgovor na vse njihove dileme: »Te ideje pravijo, da je vlada problem, ne pa rešitev. Vse prepusti trgu. Laissez-faire. Nič ne naredi. Le odnaredi. Umakni se. Prepusti nam.« Ko napoči kriza, je rekel Friedman, »so ukrepi odvisni od idej, ki ležijo okrog«. Če je v trenutku krize na oblasti kak nekdanji h'woodski zvezdnik, kak clueless diktator, kak Jelcin ali pa kak Bush, potem okrog vedno ležijo Friedmanove ideje. Ko je Reagan prevzel oblast, je dejansko abdiciral - oblast je prepustil trgu. Podobno kot Bush. In prav Busheva administracija je »kulminacija ideje o tem, da je vlada problem, ne pa rešitev«. Navsezadnje, kaj pa je vrhunec friedmanizma, če ne prav to, da ti nekdo reče: Daj mi 700 milijard dolarjev in nič ne sprašuj! »To je bil laissez-faire v akciji, resnično srhljiva oblika tistega laissez-faire.«

Toda ironično: ko se je Wall Street tako sramotno zlomil in ko je kompromitiral idejo čistega kapitalizma (in bil za nameček prisiljen še sprejeti finančno injekcijo ameriških davkoplačevalcev), je le malo manjkalo, da bi friedmanovci Busha, velikega deregulatorja, privatizerja in free-marketerja, razglasili za »najbolj socialističnega ameriškega predsednika v sodobni zgodovini«. Nekateri so ga celo res razglasili za socialista, pa ne toliko zato, ker je Wall Street, bankrotirani prosti trg, rešil z antifriedmanovsko državno subvencijo, ampak zato, ker friedmanizma ni peljal do konca, ker potemtakem vanj ni zares verjel. Friedmanizem poganja vera, »zaljubljenost v te elegantne sisteme«, pravi Kleinova. V friedmanizem je treba verjeti - tako kot v čisti kapitalizem. Razlog več, da je friedmanizem »zunaj dosega demokracije« - o pravilih, ki jih zapoveduje friedmanizem, ni debate. In razlog več, da vam bo vsak častilec čistega kapitalizma in prostega trga zdaj rekel: to, da friedmanizem ni preživel soočenja z realnostjo, nima nič s samim friedmanizmom, tem perfektnim sistemom. Prav narobe: realnost je ta, ki ni preživela soočenja s friedmanizmom, perfektnim sistemom. Če realnost ne ustreza friedmanizmu, toliko slabše za realnost! Friedmanizem je popoln - realnost je nepopolna.

Je torej friedmanizem, ta tržni fundamentalizem, spodletel? Je izgubil tla pod nogami? Se je začel njegov zaton? Ne, pravi Kleinova - ideologija čistega kapitalizma je v resnici »uspela, zelo uspela«. Le za hip je »zadremala«, se umaknila z odra, ker je začasno neuporabna, toda vrnila se bo - kriče! Malo je namreč verjetno, da bodo družbe - ameriška in druge - v središče namesto kapitalizma postavile demokracijo. In malo je verjetno, da Bushevo subvencioniranje Wall Streeta ne bo povzročilo krize na Main Streetu in v javni sferi, kar utegne pripeljati do novih »nujnih« reform, recimo do nove, še bolj velikodušne deregulacije trga in kapitalizma. Kaj se bo zgodilo, če v Belo hišo pride John McCain? Ameriko potem čaka »ekonomska šok terapija«, pravi Kleinova. In kaj se bo zgodilo, če v Belo hiši pride Barack Obama? Zelo verjetno je, da bo lahko rekel le: Nič ne morem! Koliko je rekel, da potrebuje za to, da bi vsem ameriškim otrokom zagotovil zdravstveno zavarovanje? 80 milijard dolarjev. In koliko davkoplačevalskega denarja je porabil Bush, da je rešil zavarovalnico AIG? 85 milijard dolarjev. Vidite. Bush je, če parafraziramo Kleinovo, že zapravil Obamove obljube. In glede na okoliščine si težko predstavljamo, da bi lahko Obama na veliko krizo odgovoril s kakim »New Dealom«.
Toda friedmanizem - ideologija prostega trga, čistega kapitalizma, totalne privatizacije, demontaže socialne države ipd. - je bil prav odgovor na »New Deal«, altruistični sistem zakonov, regulacij in programov, s katerim je skušal ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt v tridesetih disciplinirati kapitalizem ter ustaviti ali pa vsaj omiliti veliko depresijo, ki je prišla po zlomu Wall Streeta, in rešiti Ameriko. Friedman je de facto nastopil kot reakcija na Johna Maynarda Keynesa, slovitega ekonomista, arhitekta »New Deala« in sodobne socialne države, ki je po koncu II. svetovne vojne ljudstvo na Zahodu tako potešila, da ni čutilo nobene potrebe po komunizmu. Ko je v petdesetih dokončno izginil strah, da se bodo skušali ljudje na Zahodu prišlepati na komunistične ideje, je lahko Friedman začel s svojo končno rešitvijo - s čiščenjem in osvobajanjem kapitalizma, v katerem naj ne bi bilo več prostora za »razredno zavest« in »razredni boj«. Kot pravi Naomi Klein: »Ker se člani sindikata ne bodo več imeli za delavce, ker bodo vsi imeli delnice in hipoteke, bodo razmišljali kot lastniki, kot šefi, kot stanodajalci, ne pa kot stanojemalci ali delavci.« Nič, proletariat se je prelevil v srednji razred.

Berlinski zid kot friedmanizem v najbolj čisti obliki

Kleinova ima zelo prav, ko pravi, da bi moral biti padec Wall Streeta za čisti kapitalizem to, kar je bil padec berlinskega zidu za komunizem. Ali bolje rečeno: izbrala je odlično alegorijo. Kajti friedmanizem je nastopil natanko kot berlinski zid, ki je kapitalizem ločil od komunizma. No, ravno tedaj, ko je začel Friedman graditi svoj berlinski zid, je začel z druge strani železne zavese nastajati oni pravi berlinski zid, ki je imel več funkcij. Po eni strani je nastopil kot jamstvo, da med obema blokoma ne bo prišlo do oborožene, magari nuklearne konfrontacije, po drugi strani pa je Zahod ločil od Vzhoda, Zahodno Nemčijo od Vzhodne in komunizem od kapitalizma. Toda ob tem ne smemo pozabiti na pravi, ključni razlog, zakaj so zgradili berlinski zid, na katerega v knjigi Berlinski zid opozarja Frederick Taylor: berlinski zid so zgradili zato, da bi ustavili beg delovne sile na Zahod, v kapitalizem. Vzhodni Nemci so začeli v petdesetih množično bežati v Zahodno Nemčijo: od 150.000 do 250.000 na leto. Julija 1961, tik pred začetkom postavljanja žične ograje (»žične ograje koncentracijskih taborišč,« kot je dahnil berlinski župan Willy Brandt), ki je zlagoma mutirala v zid, je na dan prebegnilo 1.000 ljudi. Neka ženska, ki Zahoda ni hotela razočarati, je, kot pravi Taylor, prebegnila v Diorjevi obleki. Od leta 1945 do leta 1961 je na Zahod prebegnilo več kot milijon in pol Vzhodnih Nemcev. Rezultat: Vzhodni Nemčiji je začelo primanjkovati delovne sile, zato je Walter Ulbricht Nikiti Hruščovu celo predlagal, da bi »gostujoče delavce« v Vzhodno Nemčijo uvozili iz Sovjetske zveze. Šokirani Hruščov mu je le razkačeno odvrnil: »Kako pa misliš, da se bodo počutili sovjetski delavci? Dobili so vojno - zdaj pa bodo čistili vaša stranišča!«
Jasno, zdaj je začelo cenene delovne sile primanjkovati Zahodni Nemčiji. Ni problema: oktobra 1961 - le tri mesece po blokadi meje - je Zahodna Nemčija odprla vrata »gostujočim delavcem« iz Turčije. In kmalu zatem tudi iz Jugoslavije. Berlinski zid je bil ravno obratno od tega, kar je po logiki friedmanizma država: rešitev, ne pa problem. Kot namreč v knjigi Berlinski zid opozarja Frederick Taylor, ni Zahod naredil ničesar, da bi zid padel - Vzhodni Nemčiji ni postavil nobenega ultimata. Z nobenimi sankcijami ni zagrozil. Kennedy je rekel le, da je »ein Berliner«, Harold Macmillan pa je šel na lov. Berlinski zid je prepustil prostemu trgu: reševanje vzhodnih Nemcev - lifranje beguncev čez berlinski zid - se je kmalu prelevilo v biznis. Recimo: neka Italijana, ki sta organizirala prebege, sta zaslužila toliko, da sta si kupila hotel. Celo diplomati, ki so begunce švercali v avtomobilih, so s tem dobro služili: 10.000 do 15.000 mark na glavo.
Toda ne pozabite: v zahodnih očeh je berlinski zid nastopal kot slaba reklama za komunizem. Kar pomeni, da je berlinski zid, ki je bil za vse »popolno presenečenje« (tako kot zlom Wall Streeta, leta 1929 in zdaj), le dopolnil friedmanizem. Berlinski zid, ki je v Vzhodni Nemčiji omogočil nastanek tako imenovanega Novega ekonomskega sistema in ki je Vzhodno Nemčijo prelevil v »ekonomski čudež« vzhodnega bloka (in ki je proletariat prelevil v nižji srednji razred), je bil friedmanizem v najbolj čisti obliki. Ko je padel berlinski zid, je padel komunizem - in ko je padel komunizem, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo padel tudi čisti kapitalizem, ta ideologija, ki jo je Friedman maskiral v znanost. Hja, tako kot je komunizem v znanost maskiral Stalin. Čisti kapitalizem je toliko časa vzdržal le zato, ker je po padcu berlinskega zidu in komunizma dobil nove trge in novo armado cenene delovne sile. Čisti kapitalizem se je lahko raztegnil. Zdaj je tega konec - nima več kam. Požre lahko le še sebe.