16. 10. 2008 | Mladina 42 | Kultura | Film
Kruh naš vsakdanji
Nikolaus Geyrhalter
Dokumentarec, ki opazuje pot mesa. Od trenutka, ko žival pokončajo in jo potem grizlijevsko odprejo, do trenutka, ko to, kar je ostalo od nje, krene na potovanje po apatičnem tekočem traku, v katerega se vsake toliko vključi kak mesar, ki pa se obnaša tako, kot da tudi sam noče imeti nič s tem. To, kar jemo, nastaja kot kak kubistični vic. Kot popolna konceptualna študija naše odtujenosti, naše tišine in naše obsedenosti s hladno, industrijsko učinkovitostjo, ob kateri najprej pomislite na nacistični Holokavst. To je dan obračuna, zato nikar ne govorite, da jeste le ribe, kajti ribe tu izgledajo kot piščanci. In nikar ne govorite, da ste vegetarijanec, kajti zelje tu izgleda kot piščanec, ki so ga ravno treščili ob steno. In paradižniki izgledajo kot ribe v velikem planu. Hrana, ki jo ljudje s takim veseljem goltajo, nastaja brez veselja. Rekel bi: brez življenja. Čudno žive so le mašine, ki vse to predelujejo. Recimo orjaške žage. Pnevmatična orodja. Ali pa »roboti«, ki izgledajo tako, kot da bi pobegnili iz Transformerjev, in ki živino in pujse odrejo tako brezhibno kot magnum Dirty Harryja. Tako pač poteka sodobno, industrijsko high-tech pridelovanje hrane. In presenečeni boste, kako malo krvi steče, zato ni čudno, da spektakel, ki gre v hrano, začutite šele, ko hrano jeste in ko ugotovite, da je na drugi strani vilic klavnica.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.