Zadetki - Ananas ekspres

za

Prijateljstvo je za vedno - kot herpes.

V komedijah, ki dišijo po Juddu Apatowu, moški vedno dišijo po moških. Nikoli ne odrastejo. Raje lezejo k fantom kot pa k puncam. Najraje bi za vedno ostali skupaj. Steve Carell se je v 40-letnem devičniku tako dobro počutil med svojo kolekcijo akcijskih igrač, da je pozabil fukati - in da je do štiridesetega leta ostal devičnik. Na žensko in seks začne misliti šele, ko mora svojim prijateljem, prepričanim, da je fant, ko je brez punce, v gejevski fazi, dokazati, da ni gej. Nekaj podobnega stori Seth Rogen v komediji Napumpana, v kateri moški obrazi izgledajo kot vagine - ko se da dol z neznanko, ugotovi, da bo moral ostati z njo in da je s tem njegovo življenje v lenobni moški utopiji ogroženo. Punca je pač zanosila. Kar je po drugi strani kul: to je namreč ultimativni dokaz, da ni gej. Med fante, ki ne morejo pozabiti transvestitske Felicity Huffman iz Transamerike, se lahko zdaj vrne čistega srca. Dokazal je pač to, kar si morajo vedno dokazati vsi ti neločljivi moški: da niso geji. Če hoče, lahko zdaj posluša tudi Coldplay. V filmu Super hudo so trije tinejdžerji, ki si srečne prihodnosti ne znajo predstavljati drug brez drugega, delali vse, da bi zapeljali kako bejbo, toda ko jih gledaš, veš, da bodo - ko bodo odrasli - vsak po svoje postali Seth Rogen. Ni čudno, Rogen je bil koscenarist te komedije. Ko se pogledajo v oči, je tako kot tedaj, ko so prvič slišali Beatlese. In ko bejba enemu izmed njih dahne, joj, tvoj tič je tako gladek, ji ta odvrne: »Tvoj bi bil tudi, če bi bila moški!«
Jasno, Rogen je tudi koscenarist in glavni junak komedije Zadetki, v kateri moška utopija enkrat za spremembo ne obstaja že na začetku, ampak se šele vzpostavlja - en passant, med dolgim begom pred narko mafijo, hitmani in skorumpirano policijo. Rogen tokrat ni kak Ben Stone (hja, stoner! stoned!), ampak je preprosto Dale Denton. Gospod v obleki, s kravato in službo, skoraj japi, toda po malem vendarle Ben Stone, pa tudi Cheech & Chong: brez travce ne more. Kar ga seveda upočasni. V vseh smislih. Dale je lenoba. Dokaz? Hodi z gimnazijko. Zakaj? Ker je gimnazijko lažje dobiti kot »zrelo«, »odraslo«, »pravo« žensko. To, da hodi z gimnazijko, je signal, da gledamo produkcijo Judda Apatowa. Prvič: ker ima punco, pomeni, da ni gej. In drugič: ker hodi z gimnazijko, pomeni, da je otročji - gimnazijka je bolj zrela od njega. Tudi seksualno, se razume. Dale je spal le »z dvema ženskama in pol«, pri čemer tista »polovica« verjetno pomeni njegovo roko. Njena starša komaj čakata, da ga spoznata, pa četudi ne izgleda kot Jeff Goldblum, toda nista edina - povsem od blizu ga hočeta spoznati tudi podzemlje in policija, kajti nehote je bil priča umoru nekega dilerja, tako da postane mož, ki je preveč vedel. Ker pa ni zrel in ker ni gej, pomeni, da je dovzeten za omotico moške utopije - in še preden rečejo, da travca, imenovana »Ananas ekspres«, diši po »Božji vagini«, je že neločljiv od svojega dilerja Saula (James Franco), tipičnega urbanega, apatowskega »zadetka«, bodočega »dizajnerja septičnih tankov za otroška igrišča«. Ko se - vsa ubežna, panična, disfunkcionalna, antiheroična, analno budistična, pripravljena na »fafanje tiča karme« - izgubita med noži, še večjimi noži, killerji brez sloga, samomorilskimi avtomobili, Pandoro, ki je skočila iz skrinje, replikami, ki svarijo, da je varnost pred »teamworkom«, in non sequiturji, ki vse lunatično in lucidno pomešajo, imata občutek, da je to morda res njunih »zadnjih sedemnajst minut življenja«. Le. »Best Fuckin' Friends Forever, man,« dahne Dale. Prijateljstvo je za vedno - kot herpes.