Na muhi

zadržan +

Kafka v času Busha.

D.J. Caruso, veteran eksplozivnih TV serij, se je pri svojih izletih v kino najprej šlepal na noir (Saltonsko morje), potem pa je očitno ugotovil, da imaš od življenja več, če flirtaš s Hitchcockom. Disturbia je bila revizija Dvoriščnega okna, v kateri je Shia LaBeouf igral Jamesa Stewarta - zdaj, v paranoidnem tehnotrilerju Na muhi, igra Caryja Granta. Okej, in po malem tudi Jamesa Stewarta. LaBeouf namreč pade v Sever/severozahod, po malem pa tudi v Moža, ki je preveč vedel. A po drugi strani - že sam Cary Grant je bil v Severu/severozahodu po malem tudi mož, ki je preveč vedel. LaBeouf je Jerry Shaw, izgubljeni, nelikvidni, falirani brat »padlega« vojnega heroja, ki nima pojma, kaj se dogaja, ko nenadoma dobi anonimni telefonski klic, ki ga pozove, naj čim prej zapusti svoje stanovanje, v katerem FBI takoj zatem najde orjaške količine orožja in eksploziva - Jerry, ki ga priprejo, ugotovi, da ga imajo za terorista. In še preden mu FBI - via Billy Bob Thornton - dobro razloži, da zakoni, ki so veljali pred 11. septembrom, ne veljajo več, že dobi nov anonimni telefonski klic, ki ga pozove, naj se skloni, kajti zasliševalnico bo v višini njegove glave dobesedno odprlo. Kar se res zgodi. In kar je znak za beg. Sledijo novi anonimni telefonski klici, ki mu sproti povejo, kaj naj naredi, da se bo izognil prijetju - kdaj naj skrene levo, kdaj desno, kdaj naj skoči v prazno (okej, v polno, kot se izkaže), v kateri avto naj prisede (k samohranilni Michelle Monaghan), kam naj zavije, kje naj se obleče, kateri telefon naj dvigne. In tako dalje. Če ne gre drugače, se sms z inštrukcijami za naslednji korak prikaže na kakem neonskem napisu. Vse se ujema, vse je pod kontrolo, ali bolje rečeno, vse njegove poteze so predestinirane, očitno vnaprej simulirane, heh, sprogramirane do svojega mandžurskega bistva - Jerry, bolj Državni sovražnik kot Jason Bourne, mora le ubogati ukaze. »Če ne boš ubogal, boš umrl,« pravi ženski, materinski, tiranski, cankarjanski - oh, akuzmatični - glas, ki vse vidi in vse ve. Če idiotsko ubogaš, se ti ne more nič zgoditi, še več - počutiš se kot Bog. Jerry, pri katerem kot nadjaz ne nastopi oče, ampak - zelo slovensko! - mati (ženski glas), ima občutek, da nastopa v računalniški igri in da je »napačni človek«, kar pa se ne izključuje: ko se računalniška igra enkrat aktivira, je vsak človek pravi, še toliko bolj, če mu »usodo«, »voljo« in »svobodo« trasira disidentski računalnik, ki je protibushevski remiks onih mračnih, samovoljnih, zarotniških, izsiljevalskih, neoludističnih megaračunalnikov iz Odiseje v vesolju in Vojnih iger - in ki hoče nadomestiti Haag.