Osamljenost tekača na dolge proge

Ko to pišem, je do ameriških volitev še natanko 14 dni. Če to berete v petek, na dan izida Mladine, jih je le še 11. V zadnjem volilnem ciklusu, leta 2004, je George Bush ob takem času pred Johnom Kerryjem vodil, in to povsem solidno, v povprečju za 3 do 4 odstotne točke. Nič posebnega - kajti Bush je vodil cel september in cel oktober. Kontinuirano, vztrajno. Pred septembrom sta se v sondažah zbliževala in križala, včasih je bolje kazalo Bushu, včasih Kerryju, toda septembra je Bush prevzel vodstvo in ga odpeljal do zmage. Štiri leta prej, leta 2000, je bilo rahlo drugače. Bush je ob takem času vodil, povsem solidno (za 4 do 5 odstotnih točk), pa tudi vztrajno - no, na volitvah je potem, kot veste, vendarle prišlo do preobrata. Resda je zmagal, s pomočjo »floridskega puča«, vrhovnega sodišča in elektorskega kolegija, toda Al Gore je v totalu osvojil več volilnih glasov. Pol milijona več. Pomeni: če ne bi odločali elektorski glasovi, bi volitve dobil Gore. In kar je bistveno: Gore je zaostanek, ki so ga merile sondaže, v zadnjem tednu in zadnjih dneh nadoknadil in celo presegel.
Ne da mu je to kaj dosti pomagalo, toda ironično: konservativni mediji, komentatorji in analitiki - McCainovi navijači - se zdaj tolažijo prav s tem. Ali natančneje: prav to drugo sliko - dinamiko predvolilnih sondaž in volilni izid iz leta 2000 - ponujajo kot dokaz, da volitve še niso odločene, da bitke še ni konec, da deal še ni končan in John McCain še ni izgubil, da je torej še vse mogoče. Pa je še vse mogoče? Vsekakor, pravijo: glejte, Barack Obama je zbral že več kot 600 milijonov dolarjev predvolilnega denarja, bistveno več kot McCain, pa bitke kljub temu še ni dobil! In seveda, samo za oglaševanje je do sedaj zapravil že skoraj 200 milijonov dolarjev, spet bistveno več kot McCain, pa bitke kljub temu še ni dobil! Oktobra je zakupil štirikrat več oglasnega prostora kot McCain, oglašuje se dobesedno povsod, celo v videoigrah, pa Amerike kljub temu ni prepričal - še vedno ni zaprl posla. Če je treba, to še stopnjujejo, rekoč, da je Obama dobil vse tri predsedniške TV-debate, da - za razliko od nesrečnega McCaina, ki ga vsi povezujejo in mešajo z nepriljubljenim Bushem - nastopa kot anti-Bush, da ga je podprl tudi republikanec Colin Powell (McCaina le »Joe the Plumber«), da ga je podprla večina najbolj vplivnih medijev, da se njegova zgodba pojavlja že v nekaterih zgodovinskih učbenikih in podobno - pa mu tekme kljub temu ni uspelo predčasno dobiti. Šur, tudi huda finančna kriza - zlom Wall Streeta - ga je podprla. Če pa tudi to ni dovolj, opozorijo še na »preobrat« s primarnih, strankarskih volitev, ko je Obama dobil Iowo in ko mu je tudi v naslednji državi, New Hampshiru, kazalo zelo dobro, pa je potem v zadnjem trenutku kljub temu prišlo do dramatičnega, infarktnega preobrata - New Hampshire je presenetljivo dobila Hillary Clinton. Ergo: Obama je ranljiv. V zadnjem trenutku ga je mogoče premagati. Ni še vsega konec. Posel še ni zaprt.
No, bolj liberalni mediji, komentatorji in analitiki - Obamovi navijači - imajo raje tisto prvo sliko. Ali bolje rečeno: kot dokaz, da je bitke konec, da je posel zaprt, da je Obama zmagal in da preobrat ni več mogoč, ponujajo dinamiko predvolilnih sondaž in volilni izid iz leta 2004, ko je Bush vodil in vodil in vodil - in potem zmagal. Če cel september in cel oktober solidno in vztrajno vodiš, potem dobiš volitve. Čakajte, kaj že govori tej sliki v prid? Tole: Obama v sondažah že cel september in cel oktober vztrajno in solidno vodi. Ergo: Obama je že doma.

Glas elektorjev

A pojdimo po vrsti. Za začetek, vse velike, nacionalne sondaže - via CNN, ABC News/Washington Post, Rasmussen, Reuters/C-SPAN/Zogby, Hotline/FD, Gallup, IBD/TIPP in GWU/Battleground - dajejo trenutno prednost Obami. In to brez izjeme. V nekaterih sondažah vodi za 9 odstotnih točk, v nekaterih le za štiri, toda če vse skupaj seštejete in delite, ugotovite, da vodi zelo solidno, celo prepričljivo, da ne rečem zmagovito - skoraj za 6 odstotnih točk. 50 vs. 44. Če bi bile volitve zdaj, ko to pišem, bi zmagal Obama.
Toda pozor: teden prej je Obama vodil za 9 odstotnih točk. V povprečju, se razume. V nekaterih sondažah - recimo v tisti via CBS News/New York Times - je namreč vodil kar za 14 odstotnih točk, v nekaterih - med drugim tudi v tisti, ki jo pripravlja bolj konservativni Rasmussen - pa za 5. Kar seveda pomeni, da je Obama v enem tednu izgubil 3 odstotne točke. McCainovi navijači so rekli: vidite, razlika se zmanjšuje, McCain se približuje Obami, tekma še ni odločena, vse je še mogoče. To naj bi kakopak potrjevalo, da letošnja predsedniška tekma sledi dinamiki predsedniške tekme iz leta 2000, da je torej dvoboj McCain-Obama le rimejk dvoboja Bush-Gore.
A kot rečeno, problem je v tem, da Obama že mesec in pol neprekinjeno vodi, in to relativno solidno. McCain je nazadnje vodil na začetku septembra, toda ne v vseh sondažah sočasno: nekatere sondaže so kazale izenačenost, nekatere pa so prednost, četudi minimalno, dajale Obami, tako da McCainovo vodstvo tedaj ni bilo tako absolutno in aklamativno kot Obamovo zdaj. Šlo je le za McCainov trzljaj, posledico republikanske predvolilne konvencije in imenovanja ženske, Sare Palin, za njegovo sokandidatko, ne pa za napoved kakega stabilnega prevzema vodstva. Pričakovati je bilo, da bodo McCainovi ratingi po tem, ko se bo konvencijsko-palinska vročica polegla, padli - in to se je tudi zgodilo. McCain se ni več pobral. Ne da je to koga zares presenetilo: Obama je namreč vodil tudi pred septembrom. Z eno besedo: vodil je vse od trenutka, ko so ju začeli v sondažah soočati. Le tu in tam je kaka posamična sondaža pokazala, da vodi McCain - in to je bilo vse. Tipično: ko je Rasmussenu na začetku maja kazalo, da McCain vodi za eno odstotno točko, je nekaterim drugim, recimo konzorcijema Reuters/Zogby in IBD/TIPP, kazalo, da Obama vodi za 8 in celo 11 odstotnih točk. To torej kvečjemu potrjuje tezo Obamovih navijačev, ki kažejo na predvolilno dinamiko in volilni izid iz leta 2004. V tem smislu letošnja predsedniška tekma ni videti kot rimejk tekme Bush-Gore, ampak kot rimejk tekme Bush-Kerry. Ergo: če bi bila merodajna ta slika, pač slika Obamovega permanentnega vodstva, potem bi moral 4. novembra gladko zmagati Obama, še toliko bolj, ker sta se Bush in Kerry pred septembrom precej bolj pogosto in precej bolj dinamično izmenjevala v vodstvu.
Je pa res, da se Obama McCaina še vedno ni znebil. Razlika še vedno ni nepremostljiva. McCainovi navijači hitro poudarijo, da prav to potrjuje njihovo tezo, da gre letos za ritem leta 2004. Ne pozabite, pravijo: John McCain je comeback kid! Kar pomeni: če ga odpišejo, se vedno vrne! Kolikokrat so ga že odpisali, pa se je vedno vrnil! Odpisali so ga pred primarnimi volitvami, rekoč, da nima šans in da ne bo nikoli postal republikanski predsedniški kandidat, pa je postal. Odpisali so ga v tekmi z Obamo, rekoč, da nima šans, ker je republikanec in ker je preblizu Bushu, pa je še vedno v tekmi. Ironično, to mantro so sprejeli tudi Obamovi navijači: kaj če McCainu na koncu vendarle uspe zmagati, v zadnjem trenutku - v fotofinišu? Jasno, če bo zmagal Obama, bodo rekli le: logično, kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo - saj je ves čas vodil! Zdi se torej, kot da je Amerika ujeta v situacijo, v kateri je še vse mogoče. Pa je?
Ne nujno. Eno so nacionalne sondaže, ki merijo splošni pulz nacije. Toda volitev ne odloči splošni pulz nacije - ne, ne odloči jih število volilnih glasov, »glas ljudstva«, ampak elektorski kolegij, seštevek elektorskih glasov. Vsaka zvezna država ima namreč fiksno, vnaprej določeno število elektorskih glasov, pač glede na število prebivalstva. Največ elektorskih glasov imajo Kalifornija (55), Teksas (34), New York (31), Florida (27), Pensilvanija (21), Illinois (21) in Ohio (20), najmanj - po tri - pa Delaware, Washington DC, Vermont, Aljaska in obe Dakoti. Za zmago zadostuje 270 elektorskih glasov. Bush je zmagoval tesno - leta 2004 je osvojil 286 elektorskih glasov, štiri leta prej pa 271. Bill Clinton je zmagoval bolj prepričljivo: leta 1992 je osvojil 370 elektorskih glasov, štiri leta kasneje pa še 9 več. George Bush starejši jih je leta 1988 osvojil še več - 426. Ronald Reagan jih je leta 1980, ko je odpihnil demokratskega predsednika Jimmyja Carterja, osvojil 489, štiri leta kasneje pa je Walterja Mondala dobesedno ponižal, ko je osvojil kar 525 elektorskih glasov - Mondale jih je pobral le 13. Hja, le pičli dve državi, Minnesoto in Washington DC. Nič, to je bil čas, ko so bili demokrati nižje kot republikanci po aferi Watergate. Razlog več, da je lahko Clinton kasneje kandidiral kot »novi demokrat«.

Tudi ti, Florida!

Kaj bo torej Obama naredil z McCainom? To, kar je Bush leta 2000 naredil z Gorom - ali to, kar je Reagan leta 1984 naredil z Mondalom? Mogoče je oboje - ker je še vse mogoče. Nekateri napovedujejo tesno zmago, drugi pa zmago z velikim naskokom. Zakaj? Oh, ne le zato, ker je še vedno vse mogoče, ampak zato, ker sondaže v posamičnih zveznih državah kažejo na zmago Obame. In prav te je treba gledati, če hočemo vedeti, kakšen je trenutni pravi rezultat - pravi seštevek elektorskih glasov. In če pogledate te sondaže, ki jih sproti zelo pedantno obdeluje in sešteva spletna stran RealClearPolitics, potem bo Obama brez problema zmagal v New Yorku, Kaliforniji, Pensilvaniji, Illinoisu, Connecticutu, Massachusettsu, New Hampshiru, New Jerseyju, Iowi, Oregonu, Michiganu, Marylandu, Mainu, Wisconsinu, Washingtonu, Washingtonu DC, Minnesoti, Vermontu, Delawaru, Rhode Islandu in na Havajih, zelo verjetno pa tudi v Novi Mehiki, Virginiji in Koloradu. Če seštejete elektorske glasove, ki jih prinašajo te države, dobite 286. Ergo: če bi bile volitve danes, bi Obama osvojil 286 elektorskih glasov - in zmagal.
Pa McCain? Kot kaže, bo zanesljivo osvojil Teksas, Arizono, Aljasko, Idaho, Wyoming, Utah, Južno Dakoto, Kansas, Oklahomo, Arkansas, Louisiano, Alabamo, Misisipi, Nebrasko, Tennessee, Kentucky in Južno Karolino, zelo verjetno pa tudi Georgio in Montano, tradicionalne rdeče, republikanske države. Kar pomeni, da njegov elektorski total trenutno znaša le 155. In to ni ravno spodbudno. V nekaterih državah - na Floridi, v Ohiu, Nevadi, Severni Karolini, Misuriju, Zahodni Virginiji, Indiani in Severni Dakoti - pa sta še vedno zelo izenačena, tako da teh elektorskih glasov za zdaj ni mogoče pripisati niti prvemu niti drugemu. Toda: presenetljivo veliko teh usodnih držav, tako imenovanih »battle states«, ki naj bi bile jeziček na tehtnici, se nagiba k Obami, in sicer Florida (!), Ohio, Severna Karolina, Misuri in Nevada, ki skupaj tehtajo 73 elektorskih glasov. Proti McCainu gravitirata le Indiana in Zahodna Virginija, ki skupaj premoreta le 16 elektorskih glasov. Je verjetno, da bi Obama osvojil vse te države? Malo verjetno, toda kot kaže, jih bo osvojil kar nekaj. Zato je malo verjetno, skoraj neverjetno, da bi vse te države osvojil McCain. Koliko izmed teh držav mora osvojiti McCain, če hoče zmagati? Vse. In to dobesedno - vse! Brez izjeme. Hja, vse je še mogoče - razen tega. Še toliko bolj, ker bi moral McCain poleg vseh teh držav osvojiti še kako večjo državo, ki jo bo, kot kaže, zanesljivo osvojil Obama.
No, najprej bi moral osvojiti vse tiste »battle states«, Florido, Ohio, Nevado, Severno Karolino, Misuri, Zahodno Virginijo, Indiano in Severno Dakoto, brez katerih republikanski predsedniški kandidat ne more postati predsednik. Bush je v obeh predsedniških tekmah, tako leta 2004 kot leta 2000, prepričal vse te države, od prve do zadnje, obenem pa je osvojil tudi Virginijo, Kolorado, Novo Mehiko in Iowo, ki se zdaj tako močno in odločno nagibajo k Obami (v povprečju za 6 do 8 odstotnih točk), da jih bo zelo verjetno tudi osvojil. Ergo: McCain je izgubil veliko tradicionalno rdečih, republikanskih držav, ki jih je osvojil Bush. Ali bolje rečeno: McCain je izgubil preveč držav, ki jih je osvojil Bush.
Če malce bolj pomislite, vprašanje ni več, kdo bo zmagal, Obama ali McCain, ampak - za koliko bo Obama zmagal. Okej, nekateri drugi »števci« elektorskih glasov, ki so bolj previdni, pripisujejo Obami manjši trenutni elektorski total: CNN »le« 277, NBC pa »le« 264. Pomeni, da tudi v najbolj previdnih, najbolj zadržanih, najbolj »črnih« scenarijih, recimo v NBC-jevem, Obami do zmage in Bele hiše manjka le ena država. In to majhna - zadošča mu namreč že država s pičlimi šestimi elektorskimi glasovi. Barack Obama, ki je de facto na tem, da McCainu naredi to, kar je Reagan naredil Mondalu, da zabeleži največjo zmago demokratske stranke po letu 1964 in da postane prvi ameriški predsednik, ki ga razglašajo za »socialista«, lahko zdaj upa le dvoje: prvič, da ne bodo ljudje - in mediji - začeli v zadnjem trenutku navijati za tega, ki izgublja, in drugič, da bo huda finančna kriza trajala.