Pokrajina št. 2

Zadnji sprehod sil kontinuitete.

Pokrajina št. 2 je triler, ki je približno tako napet kot kaka gledališka predstava, obenem pa je prežgan s humorjem, ki zveni tako, kot da bi bil na hitro uvožen, recimo iz kakega Schulmädchen-Reporta, in s seksom, ki ni niti seksi niti urgenten, kaj šele kontroverzen, ampak tabloiden - to je tudi edina točka, v kateri se najde s samim filmom, ki s tabloidnostjo maha tako neutešljivo kot Marko Mandić s tičem. Subtilnost ni ravno forte tega filma. Niti to niso emocije, ki jih zlaga tako sejmarsko, tako trivialno in tako deusexmachinsko kot telenovele. Film, ki ni kompleksen niti v svoji trivialnosti niti v svojem listanju po slovenski pop demonologiji, bo imponiral predvsem desnim tabloidom, ki se bodo strinjali s »sporočilom«, da so Slovenci žrtve »nespravljene« in »neodrešene« preteklosti, ki noče stran, in da so tisti, ki so zrežirali povojne poboje, še vedno pripravljeni hladnokrvno pobiti vse, ki bi jim prišli na sled, magari nehote, tako kot oba mala, nepomembna, patetična vlomilca, Polde (Janez Hočevar) in njegov nagonski vajenec (Mandić), razceljen med dve bejbi, »mamo« (Barbara Cerar) in »kurbo« (Maja Martina Merljak). Ko namreč vlomita v hišo razpadajočega, nekoč vsemogočnega Generala (Janez Škof), ki ščije v cevko, ima Sergej predolgo roko: ob dragoceni umetnini, Pokrajini št. 2 (hja, stari partijci imajo na stenah slike povojnih pobojev), ki naj bi jo prodala nazaj Generalu, ukrade tudi denar, en passant - in povsem nevede - pa še tajni dokument, okej, direktni ukaz za povojne poboje, tako da postane Slovenec, ki je preveč vedel. General, ki hoče dokument nazaj, najame mrkega, vsevednega, vsevidnega, vsepovsodnega, spolno zatrtega »južnjaka« (Slobodan Ćustić), eks oficirja JLA, ki je v tem filmu - ironično - edini, ki ve, kaj počne. Še celo njegove eksekucije, formatirane kot abortusi, funkcionirajo kot dokaz, da ni »silam kontinuitete« nič svetega. Niti »svetost življenja«. To, da »južnjak« pobija ljudi, ki so običajno na muhi desnice (geji, samske ženske, deviantne ženske ipd.), pove vse o filmu, ki je mentalno tako evakuiran kot ljubljanske ulice, na katerih se vedno nahaja le tisti človek, ki ga junak po scenariju mora srečati.