Max Payne

zelo proti +

Zatemnitev.

Max Payne je kliše - od začetka, ko nam pove, da verjame v bolečino, pa do konca, ko začnemo po vseh tistih mučnih bullet-time imitacijah Matrice tudi sami verjeti v bolečino. Če ne verjameš v bolečino, potem tega filma ne preživiš. Ne moreš več. Nehaš ga igrati: posnet je namreč po videoigrici. Tako se čutiš dvojno prevaranega: ne le da je film taka kolekcija klišejev, da ga ne bi sprejeli na nobeno smetišče, ampak nimate joysticka, s katerim bi lahko igro vzeli v svoje roke in jo odigrali po svoje. Kar je frustrirajoče: Max Payne se tako odvrti sam. Nič ne morete, ko se samozavestno in evforično lepi na klišeje: na dež, ki stalno pada, na mrak, ki ga ne more razsvetliti nobena luč, na bullet-time, ki mu ni konca, na hard-boiled lingo, ki poka od prisiljenosti, na rusko mafijo, brez katere ni več zapleta, na prostitutko, brez katere ni več rešitve, na like, ki imajo toliko osebnosti kot piksli videoigric, in na Marka Wahlberga, ki čaka, da se bo film odvrtel do konca. Wahlberg je Max Payne, manični, besni, obsedeni detektiv, ki v družbi seksi asasinke tuhta, kdo mu je pred nekaj leti umoril ženo in otroka. Po malem je Mad Max, po malem Begunec in po malem Vran, saj neogotsko krajino preletavajo krilati demoni, v ozadju »zarote« pa je farmacevtska industrija, ki ji je novi energetski eliksir očitno ušel iz rok - in seveda, za najboljšega prijatelja se na koncu izkaže, da je Jeroen Krabbé. To ni ravno spoiler - to vam postane jasno v trenutku, ko prvič spregovori. A se ne žre, ker ima očitno občutek, da nastopa le v reklami za videoigrico.