23. 10. 2008 | Mladina 43 | Kolumna
Roosevelta pa od nikoder
S kapitalizmom, kakršen prevladuje na Zahodu, je nekaj temeljito narobe
© Tomaž Lavrič
Za 11. september je bilo mnogokrat rečeno, da bo svet po njem drugačen. To neprimerno bolj drži za sedanjo krizo. Tokrat se svet res utegne spremeniti.
Pred krizo je vladala evforija zaradi neustavljivega razvoja, zdaj prevladujejo apokaliptične napovedi. Sredi nje smo, a pojma nimamo, kakšni bodo njena globina, trajanje, razplet. Kljub konjskim injekcijam denarja v bančni sistem ni nobenega zagotovila, da bo zasilno zdravljenje prijelo. Kriza je globalna, rešuje pa se nacionalno in z zamudo. Nenadoma spet vemo, kakšna je bila velika depresija in kaj je prinesla. Roosevelta pa od nikoder.
Nekatere posledice krize se že kažejo, druge se še bodo.
Poglejmo podnebje. Segrevanje ozračja prehiteva tudi črne scenarije. Himalajski ledeniki in grenlandski ledeni ščit se talijo zlovešče hitro. Kriza je udarila v najbolj neugodnem času - miselnost glede segrevanja ozračja se je po malem prelamljala, sprejeti so bili prvi resnejši dogovori, kako težavo omiliti. Zdaj grozi, da bo vse to vrženo stran. To velja tudi za Evropsko unijo. Ponavlja se staro pravilo: grožnje v sedanjosti se zdijo ljudem vedno nevarnejše od groženj v prihodnosti, tudi če so slednje neprimerno hujše. Če bo recesija dolga, bo človeštvo mirno še bolj na veliko sekalo gozdove in kurilo premog. In si še bolj podkurilo.
Kriza je dramatično potrdila srk globalizacije. Vsak resen problem vsakega pomembnejšega dela sveta postane problem vseh, varnih oto-
čkov ni. Globalizacija je zdaj pred svojo prvo veliko krizo. Grozi ji upočasnitev ali celo ohromitev. V krizi se bodo posamične države ali njihovi bloki zaprli vase, protekcionizem se krepi že nekaj let. Zaradi tega bodo imeli škodo vsi. Amerika ne bo mogla več živeti od posojil drugih, drugi ne od njenega uvoza, Evropa bo imela težave z izvozom in torej s sabo. Kitajsko z njenimi notranjimi protislovji lahko konec hitre ekonomske rasti razžene. Rusi in Arabci živijo od plina in nafte, oba pa se v krizi naglo cenita, Afrika se bo pogreznila nazaj v popolno bedo in razkroj ... Če se bo globalizacija ustavila, pravi Christoph Bertram, zmagovalcev ne bo, vsi bodo poraženci.
Zastoj globalizacije bi napravil svet nevarnejši. Hladne vojne in ravnotežja strahu ni več, z iraško vojno se je končalo tudi kratkotrajno obdobje deloma namišljene ameriške hegemonije. Nastaja multipolarnost, ki je sama po sebi dobrodošla in lahko v časih splošnega vzpona dobro deluje. V globalni krizi bi tekmovanje med novimi centri moči brez izrazitega voditelja (strahovalca) nujno postalo surovo. Ogrožena bi bila tudi zgradba Evropske unije. Že sedanja kriza, ko najhujša možna stopnja še zdaleč ni dosežena, je pokazala, da bo vsakdo reševal svojo kožo.
Na nevarni točki zgodovine smo, pravi Jeremy Rifkin. Položaj je toliko hujši, ker se prepletajo tri globalne krize hkrati: finančna, energetska, podnebna. To lahko prinese opustošenja, kakršnih še ne poznamo. Finančna kriza je akutna, boleča in priteguje vso pozornost. Drugi dve sta veliko bolj zahrbtni in neusmiljeno davita svetovno gospodarstvo - z veliko globljimi posledicami za naš življenjski slog.
Morda temeljno vprašanje krize se glasi: kakšen bo iz nje prišel kapitalizem na Zahodu?
Za zdaj kaže, da bo država (politika) deloma obrzdala finančni kapital. Toda to bo premalo - razpuščeni finančni kapitalizem je izrastek še vedno razširjenega neoliberalizma - povezuje ju miselnost o posvečenosti dobička, moteči državi, utvara o pronicanju bogastva z vrha navzdol itd.
Javno razpoloženje, za njim pa z zamudo tudi politika se zdaj obračata proti nebrzdanemu kapitalizmu. V Evropi je to že očitno, v Ameriki utegne (nikakor ne nujno) kaj premakniti Obamova zmaga. O tem, do kod bo segel ta proces, bo v marsičem odločil razplet sedanje krize.
V javnih pričakovanjih se meša dvoje. Eno je »izboljšanje« kapitalizma, zlasti zmanjšanje njegove socialne surovosti. Drugo je želja po večji varnosti, stabilnosti, predvidljivosti. Eno in drugo lahko gre skupaj, deluje v isto smer, lahko pa je celo v konfliktu. Želja po varnosti lahko v krizi preglasi vse drugo; išče se predvsem avtoriteta, navadno v obliki močne države, ki jo pooseblja močan voditelj. To je čas za populiste, firerje - in roosevelte. Ker so zadnji redek dar, je toliko večja odgovornost navadne politike.
Tu nekje smo na Zahodu zdaj. Če veliko pretakanje denarja v bančni sistem ne bo zatrlo (upravičenega) nezaupanja, se bo kriza zaostrila in raztegnila, politika pa se bo znašla praznih rok na neznanem terenu. Potem bo vse odprto, tudi usoda demokracije.
Kljub vsemu obstaja realno upanje: finančna kriza se nekako prebrodi, iz nje se potegne nekaj naukov in opravi nekaj popravkov neoliberalizma, na poškodovano barako se pribije nekaj novih desk. Toda neoliberalnim dogmam bi bilo treba zaviti vrat in naposled resno vzeti idejo ekosocialnega tržnega gospodarstva. Politika je ta čas že prekršila nekatere tabuje, npr. z nacionalizacijami. To je morala storiti, da je preprečila takojšnjo popolno krizo in kaos, a rešila tudi sebe in kazinojski velekapital.
V tem početju pa politika znova najdeva svojo normalno pozicijo, to, da je najbolj splošni, voljeni servis družbe in tako tudi nad gospodarstvom. Kar počne zdaj, so zanjo hkrati veliki in majhni koraki; če bo finančna kriza minila razmeroma gladko, popravki pa bodo samo kozmetični, se lahko stvari hitro vrnejo v staro lego, v novo predkrizno stanje.
Pred paradoksom smo: za temeljit prelom z neoliberalizmom je verjetno potrebna daljša in globlja kriza, ki bi močneje in trajneje spremenila miselnost javnosti in politike. Toda taka kriza vsebuje tudi nevarnost kaosa, skrajnega populizma in avtoritarnosti. To grožnjo v Ameriki nazorno demonstrira Bush: pobezljani trg v krizi rešuje izvršna oblast, ki si prisvaja čedalje več pristojnosti in slabi druge ustanove. In ker je sila velika, megla retorike pa gosta, ji ljudstvo ob tem ploska. Podobno je bilo po 11. septembru.
Politika ni edini krivec, čeprav je ali naj bi bila poglavitni kretničar sistema. Nekaj je temeljito narobe s samim kapitalizmom, kakršen prevladuje na Zahodu. Model temelji na podmeni nenehne rasti, celota statistično napreduje, a zajeda dobršen del prebivalstva in naravo. Gre za pohlep sistema, ki spodbuja pohlep posameznika. Z različnimi krizami se vedno razločneje kažejo njegove meje.
Kapitalizem je trpežen, ker je zapeljiv, za množice in za posameznika. Mali delničar, v katerega so se spremenili številni pripadniki srednjega razreda, je pogosto človek z razdvojeno dušo; rad ima visoko dividendo, nebrzdani korporacijski kapitalizem pa ga čedalje bolj duši. S to razklanostjo nekako vozimo od krize do krize, proti končni zmagi, ki je lahko poraz za vse.
No, kriza rojeva tudi dobre stvari. Nastaja ideja o »zelenem new dealu« (del državnega denarja za falirane banke bi porabili za okolje), predsednik svetovne banke predlaga hkratno obravnavanje poglavitnih kriz, predvsem pa se, kot rečeno, širi prepričanje, da čisto vsakega kapitalizma pa res ni treba prenašati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.