23. 10. 2008 | Mladina 43 | Kolumna
Zaupanje
Strast do bogastva sodi med najmočnejše človeške instinkte, z njo se ni šaliti
Beseda, ki jo najpogosteje slišimo v tej, imenujmo jo druga velika kriza, prva naj bi bila pred skoraj stoletjem, je seveda zaupanje. Ne gre le za skrivnostno izginjanje denarja v največjih bankah, zapomnimo si predvsem to, da banke ne zaupajo druga drugi, da se je morala pojaviti država, ki nekako zaupa tem bankam in jim zagotovi svežega denarja, ki ni prišel od bank.
Na čelu bank stojijo izredno bogati posamezniki in skupine, ki imajo denar še nekje, toda to je že drugo poglavje. Kaj je s tistim denarjem, omenjena gospoda ne pove. Tega ne pove preostalemu prebivalstvu niti država. Ve se, da so nekateri mogotci, tako kot nekoč Medičejci, pripravljeni podpirati človekoljubne ali vsaj kulturno pomembne zadeve. Bill Gates, denimo. So pa neznansko bogati še naprej in vse kaže, da jim bodo to bogastvo v tej krizi nekoliko omejili, ostalo pa bo bogastvo.
Strast do bogastva sodi med najmočnejše človeške instinkte, z njo se ni šaliti. Finančni minister v vladi Merklove je sicer te dni rekel, da priboljški, ki jih banke poleg manj pomembnih plač poklanjajo svojim direktorjem, nikakor ne bi smeli znašati po milijon, temveč le po petsto tisoč. Petsto tisoč in petsto tisoč bo seveda spet milijon. Pustimo odločenost vlad, da prirežejo peruti svojemu vrhu, raje pri miru.
Spomnil sem se drugačnega primera, da ob njem lahko govorim o strasti do bogastva. Grof Lev Tolstoj, ki ga celo sedanji rodovi poznajo vsaj po skrajšani ameriški različici »Vojne in miru«, je imel velika posestva. Že v spisih je dal vedeti, da ga lastništvo nad posestvi muči in bi se jih rad znebil v korist kmetov. Dokončno se je odločil to storiti na stara leta. Njegova vedno zvesta žena, ki je lastnoročno - nekajkrat! - prepisala tisti ogromni roman in bila svojemu možu zelo zvesta, se je na lepem odločno uprla. Z njo tudi otroci, razen ene od Tolstojevih hčera. Bil je to spopad, po katerem se rane niso več zacelile. Medsebojno zaupanje je bilo uničeno.
Bil je to spopad zaradi različnega odnosa do osebnega bogastva. In spopad, ki je zadeval zaupanje. Tolstoju ni uspelo, da bi si zagotovil zaupanje svoje družine. Tako, kot velike banke danes poglabljajo denarno krizo, ko si vzajemno odtegujejo zaupanje in ne poslujejo druga z drugo, dokler ne poseže vmes država s svojim denarjem, zbranim nekako tako naokoli.
No, niso rekli, da ga niso vzeli davkoplačevalcem. Ne rečejo pa niti preveč glasno, da so se zatekli po pomoč prav k njim.
Veliki ekonomist Galbraith, ki je sedanjo krizo napovedoval in jo je pričakoval že v 70. letih prejšnjega stoletja, je videl bistveno težavo v »akumulaciji pretiranega bogastva«. Tudi on si je torej postavil meje. Ne gre za to, da odstranimo bogastvo vrhov, marveč jih samo opozorimo, tako ali drugače, da njihovo bogastvo ne sme biti pretirano. Kaj je pretirano?
Zadnje čase se ob različnih pojavih velikega obsega veliko uporablja beseda cunami. Bolj kot nekoč pojavi, ki so zatresli bogati svet, strašijo ljudi, dokler se ne pokaže, da so prehodnega pomena. Denimo, beseda marksizem. Zdaj, ko se je pokazalo, da svetovne revolucije ne bo, se je vse umirilo, celo v Ameriki, ki se je tresla, čeprav se ji proletarske revolucije nikoli ni bilo treba bati. V elitni
newyorški knjigarni na Peti aveniji, Brentano, imate kartoteko z oddelkom, ki se imenuje filozofija, zraven še eno - marksizem. To je seveda posebna žival in imajo jo v posebni kletki. Vendar ne le to, v kartoteki najdete kar precej marksističnih knjig, ki so jih napisali ameriški profesorji! Revolucija v Združenih državah ima torej poseben hlev, za svoje posebne konjičke. Kar precej jih je, teh ameriških marksistov. In uživajo nekakšen ugled.
Vodilni državniki tega trenutka imajo težave, kako vpeljati nujne spremembe, ki bi spet zavrtele kolo finančne sreče, ne da bi se zrušilo tisto, kar je kapitalizem dosegel, in jim seveda niti na misel ne pride, da bi se mu odpovedali. Neroden, ampak iskren branitelj dosedanjega sistema, predsednik Bush, celo vzklika, da pri reševanju krize ne gre za odpravo kapitalizma, marveč za okrepitev. Naj vrhovi Wall Streeta postanejo razumnejši pri svojih igrah na borzi, ampak v lastnem interesu in zato, da bodo lahko ostali. No, saj ne mislijo oditi. Pravkar so v New Yorku priredili tradicionalno zabavo zelo bogatih s cigarami in konjakom. Živel Wall Street.
Saj ne moremo reči, da so sedanje operacije reševanja lahke. Gospa Merklova je v Parizu pri lahkotnem, toda vztrajnem predsedniku Sarkozyju privolila v veliko akcijo, pomoč pri sanaciji bančnega sistema z državnim denarjem evropskih držav, potem pa naletela na domačo oviro. Pokrajinske vlade v Nemčiji nočejo sodelovati z zavihanimi rokavi. No, našli so nekakšen domači kompromis, ki pa ne bo trajen.
Nemške pokrajinske vlade so si upale ugovarjati v imenu svojih davkoplačevalcev, kajti to je sicer priznana, toda le sramežljivo omenjana pot reševanja. Vrtoglavo hazarderstvo bančnih vrhov bodo reševali davkoplačevalci, tisti premožnejši in drugi, ki nimajo skoraj nič. Vrnili smo se v razredni boj, le da so udeleženci drugačni kot pred sto leti.
Namesto proletariata - denimo, da je obstajal, čeprav obstajajo tudi dvomi - so breme reševanja »debelih mačk« (fat cats) naložili tistemu velikemu sloju, ki ga Američani (in tudi drugi) s ponosom imenujejo hrbtenica življenja - srednjemu stanu. Ta je velik, navadil si je lastiti moderno življenje z vsemi njegovimi pridobitvami, odloča na volitvah, če jih ima, znan pa je tudi po svoji kronični omahljivosti. Veliko se od njega zahteva, veliko več, kot je morebiti pripravljen dati. Medtem bodo morali »fat cats« razmisliti, ali bo pol milijona kaj drugega kot milijon in ali naj se zavzemajo za tradicionalne kapitalistične pridobitve. Islandija, ki je zelo tradicionalna, si gre izposojat denar celo zunaj Nata, pri Rusih! Druge mačke bi bile morebiti pripravljene iti po denar celo k Mefistu. Ali pa ne?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.