Boris Pahor: Nekropola

+ + + + +

Nova izdaja pripovedi, ki je prvič izšla leta 1967.

Zapornik iz nacističnega taborišča se po več desetletjih odpravi v spominski park, kjer opazuje turiste, obenem pa podoživlja leta smrti. To ni literatura ogorčenja, jeze in sovraštva do krvnikov, to so refleksije bivanja na robu človečnosti. V zadnjih letih so med slovenske bralce prišla dela Prima Levija in Imreta Kertesza, ki sta napisala vivisekcije vsakodnevnega bivanja in osmišljanja življenja v Auschwitzu ter po drugih taboriščih smrti.

Čeravno Pahor zapisuje sorodno pripoved, je njegov pristop bolj refleksiven. Ustavlja se ob vprašanju greha, ki se poraja celo v nečloveških razmerjih, ko se bolničar razveseli kosa kruha, ki ga zapustijo ti, ki so umrli, ne da bi pojedli svoj zadnji obrok. Ob očitkih, ki jih je bil deležen nekdo, ki si je poleti sredi množične tovarne smrti privoščil norost - sončenje za barakami! Ob fatalnem načinu, ko je sestradani kadilec zamenjal komis za ducat mahork; zarežal se je smrti v obraz, si privoščil to, kar je imel najrajši, in s tem mogoče dosegel veličino, medtem ko smo se zapisali pritlikavstvu vsi, ki nismo mogli odtrgati oči od sesušenega, razpokanega kruha.

Stari taboriščnik pa ne ostaja le pri trenutkih, tovarištvih, reističnem opisovanju prenašanja trupel, ampak premišljuje tudi o načinih, kako skušnja taborišč ostaja zunaj modernega spomina. Njegova pripoved je polemična, glede stereotipov o kacetu in še bolj glede na čaščenje partizanskih bitk in žrtev, medtem ko množično umiranje nemočnih ostaja še naprej odrinjen pojem.

Skratka, knjiga, ki pretrese in ki potegne bralca v razmišljanje, o katerem prej ni niti slutil, obenem pa prav prek refleksije podeli dostojanstvo celo razčlovečeni podobi zebrastega taboriščnika.