Egon in njegov maček

za

Vrnitev na planet opic.

Egon in Denči, zelo osamljena prebivalca zelo osamljenega planeta, sta zvedavi, nerodni moški, verjetno nečak Gustava, in požrešni, dobro rejeni maček, verjetno bratranec Garfielda, Tom in Jerry idilične, pravljične, izgubljene galaksije, ki se stalno ozirata proti nam - proti našemu osončju, proti Zemlji. Celo sanjarita in fantazirata o nas. Še več - po nas hrepenita. Pač kot vsa zunajzemeljska bitja. Egon in Denči sta itija, pa četudi izgledata povsem zemeljsko, kot stranski produkt outsourcinga, toda ko se spletom okoliščin - v roke jima nenadoma pade neznano vesoljsko plovilo - po dolgem, psihedeličnem, kubrickovskem potovanju »onstran neskončnosti« prebijeta na Zemljo, ugotovita, da sta sredi puščave. Šit, bi si rekla, če bi govorila. Tako pa le nekaj zamomljata - kot Marlon Brando. Sporazumevata se namreč brez besed, le z neartikuliranimi glasovi. Šit, si rečemo tudi mi: kako to, da zunajzemeljska bitja vedno, v vsakem sci-fiju, celo v madžarskih 3D animacijah, pristanejo prav sredi ameriške puščave, v dolini Johna Forda, Monumentov, mes in kaktusov! No, poanta je tokrat v tem, da se puščava razteza po celi Zemlji. Če bi Egon in Denči govorila, potem bi gotovo kriknila to, kar je na koncu Planeta opic kriknil Charlton Heston: »Vi manijaki! Vse ste zajebali! Bodite prekleti! Pojdite k vragu!«
(Kinodvor)