Noč grozljivk

Slava jim!

31. oktobra - na Halloween - se bo v Kinodvoru odvrtel celonočni maraton grozljivk. Od 19.00 do 7.00. Od mraka do zore se bo zvrstili Odsev, Karantena, Dnevnik živih mrtvecev, Lomljivo, Hudičeva hrbtenica in Črni božič. Ker sem že ravno kurator tega horror showa, naj vam pojasnim, zakaj maraton dobivajo prav grozljivke. O grozljivkah obstaja nekaj klišejev. Prvi gre takole: zlati časi grozljivke so že mimo. To kakopak ne drži. Grozljivke - filmi groze, gorja & gravža, okej, pojdimo s časom, pa jim recimo filmi terorja, magari teroristi, če vam je ljubše - so namreč trenutno eden izmed najbolj vitalnih, najbolj propulzivnih in najbolj subverzivnih delov svetovne kinematografije. Za nekoga, čigar zlati časi naj bi bili že davno mimo, izgledajo presenetljivo dobro. A po drugi strani: to je v popolni rimi s samimi grozljivkami, v katerih je vedno veliko mrtvih, ki za mrtve izgledajo presenetljivo dobro, živo in srhljivo - šokantno dobro. Drugi kliše gre takole: grozljivke so predvidljive. Seveda so, absolutno - in to srhljivo predvidljive. Nič ni bolj srhljivega od predvidljivosti. Vse je vedno tako predvidljivo, toda potem kljub vsemu trepetamo, se tresemo in zvijamo, trzamo in kričimo - bolj kot ob najbolj nepredvidljivih rečeh. Søren Kierkegaard bi v grozljivkah našel izpolnitev vseh svojih metafizičnih premis (in strahov in tesnobe in trepetanja itd.). In ne bi bil edini. Tretji kliše gre takole: kdor ne gleda grozljivk, ničesar ne zamuja. Mar res? Mar ni res ravno obratno: kdor ne gleda grozljivk, veliko zamuja. Če je kaj nepozabnega, potem so to grozljivke: spravljajo nas v grozo in strah, nas suvajo in premetavajo, z eno besedo - delujejo tako fizično, da jih zlepa ne pozabimo. Še porniče pozabimo - grozljivk ne. Četrti kliše pa gre takole: če si videl eno grozljivko, si videl vse. Kar spet ni res. Prav iz grozljivk je namreč mogoče delati celonočni maraton. Si predstavljate celonočni maraton melodram ali pa komedij ali pa mjuziklov? Ne. Le grozljivke je mogoče gledati celo noč. Okej, celo noč je mogoče gledati tudi kultne filme, toda grozljivke že same po sebi dišijo po kultu. Grozljivke najlažje postanejo kultne. Logika kultnega filma njihovi gravitaciji preprosto ne more uiti. Grozljivke so filmi par excellence - tisto, zaradi česar smo začeli hoditi v kino, in obenem tisto, zaradi česar je film sploh nastal. Grozljivke so neskončna senca tistega čudeža, ki je postal film.