Viharna noč

proti

Naravni red.

Predstavljajte si moškega in žensko, Paula in Adrienne, popolna neznanca, ki se srečata na samotnem kraju (v idiličnem obmorskem severnokarolinskem hotelu, zunaj sezone, tik pred prihodom hurikana), ki sta hudo osamljena in potrta, ki hrepenita po dotiku, ki se zlagoma - oba ranjena in nezaupljiva - zbližata, ki se dotakneta, ki se trepetajoče pofukata - in ki jima potem pride ravno v trenutku, ko ob okna in polknice udari hurikan? Razumete, ne: pride jima hkrati z naravo. Narava, ta skriti Bog, jima prikima. Je kaj bolj panteistično kičastega? Oja - simetrija, s katero nas skuša impresionirati Viharna noč, posneta po bestsellerju Nicholasa Sparksa. Oba imata namreč težave z zakonom: njega je zapustila žena - njo je zapustil mož. Z njim noče več govoriti sin - z njo noče več govoriti hči. Toda ona je kul - Jean, njena najboljša prijateljica, je črnka. Še več, hotel, ki ga Adrienne upravlja zunaj sezone, je de facto last črnke, ki ga je podedovala - po nekdanjem sužnju. Razumete, ne: Amerika se je spravila s svojo mučno, rasistično preteklostjo. Zdaj se morata s svojo mučno preteklostjo spraviti še Paul in Adrienne. V imenu simetrije. Kar je seveda trapasto: če Amerika ne bi imela več rasnih očal, potem bi se v tistem hotelu povsem mirno - ali pa hurikansko - zapletla Paul in Jean, belec in črnka, ne pa belec in belka, tako pa ima belka moralno in emocionalno - oh, in tudi rasno - prednost pred črnko. Tak je naravni red. Če bi se v postelji znašla Paul in Jean, jima hurikan morda ne bi prikimal. Tako kot ima belka prednost pred črnko, ima moški prednost pred žensko: njegova bolečina je hujša od njene - njo je mož le prevaral, njemu pa je na operacijski mizi umrla pacientka. Moški ima večjo zgodbo. Tak je naravni red. Njega igra Richard Gere, njo pa Diane Lane - in prasica ga je v Nezvesti prevarala!