Ken Saro-Wiwa: Soldatko

+ + + +

Afriški Švejk

Soldatko je ena tistih zgodb, kakršne sestavljajo večino zadnje slovenske antologije afriške kratke zgodbe; tudi v Saro-Wiwovem romanu je vse polno nasilja, medetničnega, nerazumnega, požiganja, posiljevanja, bombardiranja, klanja, okrutnosti vseh vrst. Gre za izrazito protivojni roman o fantu, ki je vajenec šoferja kamiona in ki se mu zdi, ko se začnejo odrasli pogovarjati o bližajoči se vojni, blazno imenitno, da bi oblekel uniformo. Tudi punca ga pri tem spodbuja, pa heroične zgodbe starejših vaščanov, ki da so dali Hitlerju v Burmi tinto piti in so dobili za nagrado potem belo žensko, brez plačila. Meme, kot je Soldatku najprej ime, je prav en afriški Švejk, na zadeve politike se ne spozna, v njegovi glavi se pomešajo pridige in širokoustenje nakladačev. Soldatkova zgodba je ena tistih, ki kažejo malega in neukega, skoraj zabitega in malo tudi zacuknjenega človeka, ki ga zmehča in posrka hujskaška vojna propaganda, čeprav je tisto, kar s svojim naivnim rezoniranjem odstira, vsesplošna korupcija, pa delovanje psov in ščenet vojne, dobičkarstvo, prevrtljivost. Že kmalu se izkaže, da vso pijačo in cigarete, namenjene vojakom na fronti, kopičijo oficirji, da pri razdeljevanju humanitarne pomoči eni bogatijo, da sta boj za privilegije in vsesplošno grebatorstvo položena v tradicionalno nigerijsko družbo, v njen plemenski in hierarhični ustroj.

Vendar roman ne gradi samo na strahu in mrličih, ki gnojijo džunglo ob robu cest, na raztrganih telesih, ki jih je zmlel vojni stroj, na civilnih žrtvah. Njegovo močno orodje je tudi jezik, v originalu je to nekoliko omiljen angleški pidžin, ki ga je prevajalec Andrej Skubic razbil in mu dal nekaj potez drugih južnoslovanskih jezikov. Da bi se izognil sklonom in uporabi nedoločnikov, je jezik nekoliko približal makedonski skladnji, recimo »smo jedli veliko na koruza«; množino ali poudarke tvori tako, da ponavlja, recimo »mladi mladi fanti«, in podobno. To je jezik, ki se upira kolonialni angleščini, visoka angleščina je prisotna le kot liturgija, kot povzetki bibličnega gradiva, hkrati pa se jezik izogiba vulgarnostim, kar poudarja junakovo sorazmerno nedolžnost. Skubic je opravil zahtevno delo, jezik Soldatka je poseben in verjetno, kot vsi modeli, ki se izmikajo posnemanju pogovorne slovenščine, najprej povzroči šok, vendar se ga hitro navadimo. Saro-Wiwa je s posebno mešanico distancirane drastike skozi optiko nevednega pripovedovalca, ki veselo tolče svojo anglo-nigerijščino, presvetlil nesmiselnost spopadov. Roman bi tako morali poleg klenih bralcev literature in ljubiteljev pokolonialne Afrike in daljnih kultur nasploh prebrati tudi vsi tisti owenrupelcarringtoni, ki kao delajo mir in pošiljajo uniformirane fante na svetovne misije.