Poglej me!

Če bi bila Slovenija Amerika in bi napadla Irak ter potem Abu Grajb, nekdanjo Sadamovo mučilnico, prelevila v svojo mučilnico, bi iraške zapornike, saj veste, subverzivce, disidente in tiste, ki so »linked to Al-Qaeda«, zlahka zlomila: z narodno-zabavno glasbo. S slovenskim countryjem. Iračani bi takoj klonili - vse bi takoj povedali in priznali. Američani so jih skušali v Abu Grajbu zlomiti z Metallico, pa ni šlo. Potem so ploščo obrnili in jim začeli vrteti country, ki je delal čudeže. Tako kot bi jih delali štikli Slovenija, odkod lepote tvoje, Golica, Za fanta srce je zmeraj kosmato in Tak je med brati. Toda Iračanov v Abu Grajbu niso skušali zlomiti le s popom - če bi bil v igri le pop, potem bi zdaj gledali komedije, ne pa grozljivk. Sadistične, gestapovske metode, ki so jih uporabljali v Abu Grajbu, so invazijo na Irak spremenili v to, kar je: posilstvo. Porno tortura! Manjkale so le insignije Tretjega rajha. In seveda, manjkal je le še Wagner, ki je v Apokalipsi danes služil kot soundtrack pri ustvarjanju velikih valov, na katerih bodo lahko vojaki surfali - kdo pravi, da vojna ni zabava? Fantje se morajo zabavati: kar jih zabava, jih naredi močnejše, tako da lažje upravičijo in izživijo tisti svoj »born to kill«. Vojna je tak dolgčas.
V Abu Grajbu so se fantje in punce zabavali, ko so iraške zapornike zlagali v piramide, ko so jih poniževali, ko so jih silili v masturbiranje in ko so na njih pošiljali pse. In ko so se zabavali, so »sovražnike« lažje dehumanizirali - no, ko so jih dehumanizirali, so se še bolj zabavali. Potrebovali so zabavo - pretvezo, da so sami še vedno ljudje. Errol Morris, kralj ameriškega dokumentarca, jih zdaj ujame v dokumentarcu Standardni delovni postopek - zdaj, nekaj let kasneje, ko so šli vase, ko so vse skupaj »premislili«, ko so torej »spregledali« in se bolj ali manj »pokesali«. Pred nami se zvrstijo mnogi ameriški vojaki in vojakinje, ki so bili tedaj - v času te nadrealistične porno torture, te sadistične inkvizicije - v Abu Grajbu. Nekateri niso bili vpleteni, nekateri so to spremljali le z distance, nekateri pa so pri tem sodelovali, recimo Lynndie England, ona mala, divja, famozna dominatrix, ki zdaj pravi, da je bila zaljubljena, da jo je torej v to orgijo potegnila fatalna ljubezen do Charlesa Granerja, ki je bil Master of Ceremony.
Zakaj so snemali svoje početje? Hotela sem le dokumentirati »zlorabe«, pravi neka »specialistka«, ki je potem te posnetke »izgubila«, tako revici ni preostalo drugega, kot da se je aktivno vključila v torturo in evforično pozirala ob truplu iraškega zapornika - saj veste, da bi se lahko »zlorabe« nadaljevale in da bi jih lahko v miru dokumentirala in da bi pokazala, da Amerika ni to, kar se pretvarja, da je. Hej, če jih ne bi, ne bi svet nikoli izvedel, kaj se je dogajalo v Abu Grajbu! Verjetno je hotela dobiti nagrado Amnesty International. Ne bi smela biti tako sentimentalna.
Ravno obratno je v Valčku z Bashirjem, izraelskem animiranem dokumentarcu, pravem čudežu: Ari Folman, sicer režiser te brutalne avtobiografije in nekdanji izraelski vojak, se skuša s pomočjo razseljenih prijateljev, ki jih obiskuje (na Nizozemskem ipd.), na vsak način spomniti, kaj je počel, ko je leta 1982 - v času libanonske državljanske vojne, takoj po atentatu na falangističnega liderja Bashirja Gemayela - z izraelsko vojsko vdrl v bejrutski palestinski begunski taborišči Sabra in Šatila, kjer so falangisti pobili 2.000 palestinskih civilistov. »Ničesar več se ne spominjam,« pravi. »Tega ni več v mojem sistemu.« In potem se spomni: falangistom so držali svetilko! »Nehote si prevzel vlogo nacista,« pravi njegov prijatelj, ki ga fotke Palestincev z dvignjenimi rokami v Sabri in Šatili spominjajo na fotke Judov z dvignjenimi rokami v varšavskem getu. Je pobil le pse - ali pa je de facto vojni zločinec, ki je pozabil, da je vojni zločinec? Veliko indoktrinacije je potrebne, da vojni zločinec pozabi, da je vojni zločinec.
Je le gledal? Vsi so le gledali - tudi vojaki iz Abu Grajba pravijo, da so le gledali. Tako kot Leon v poljskih Štirih nočeh z Anno, ki le tiho, stoično, distancirano gleda, kako fantje posiljujejo njegovo sosedo - in v glavi si je posnel tak film, da še vedno hodi k njej, ponoči in skrivaj, medtem ko spi, in jo posiljuje, ne da bi se je dotaknil. In tako kot adolescent v ameriškem filmu Po pouku, ki le tiho, stoično, distancirano gleda, kako dve punci ubija overdose - njune agonične smrti ne more preprečiti, ker ju snema! Z mobilcem, se razume. Svoj mali resničnostni epos bo lahko potem prilepil na YouTube - zraven pornificiranja Cherry Dee, razmesarjenih trupel ali pa obešanja Sadama Huseina. Ista reč. Tudi vojaki v Abu Grajbu so snemali zato, da bi lahko mi gledali. Voajerizem je postal etični princip. In imperativ: poglej me! Hej, 11. septembra ni nihče pogledal stran.
Nič, sprava je nesmiselna: ko se pokesaš, ko torej »spregledaš«, postanejo stvari še bolj srhljive. To, kar so ameriški vojaki počeli v Abu Grajbu, je enako srhljivo kot fotografije, na katerih se vsega, kot pravijo, »ne vidi«, in kot način, kako zdaj o tem govorijo - kot žrtve ljubezni, solidarnosti, vojne in »sovražnika«, ki jih je ogrožal, kot mali ljudje, ki niso sposobni nikomur storiti nič žalega in ki so bili nad fotografijami tako šokirani kot javnost, kot delavci, ki so opravili le svoje delo, kot profiji, ki so le sledili standardnim delovnim postopkom, s katerimi so skušali Iračane »zmehčati« in »rešiti življenja«. Zaporniki so se medtem delali, da so mrtvi - drugega jim ni preostalo. Nekateri so se mrtve delali do smrti. Podobno kot Bobby Sands, borec IRE, biografiranec Lakote, ki se je leta 1981 v zloglasnem zaporu Maze - thatcheristični verziji Abu Grajba - izstradal do smrti. Lakoto je posnel Steve McQueen, britanski konceptualist, ki je pred časom izdelal serijo poštnih znamk »Queen and Country«, na katerih so obrazi britanskih vojakov, padlih v Iraku.

Kako je propadel komunizem

Lakota, Standardni delovni postopek, Valček z Bashirjem, Štiri noči z Anno in Po pouku je peterica izmed mnogih filmov, ki jih bo zavrtel letošnji, sicer že devetnajsti Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias LIFFe. Začel se bo 12. novembra, trajal bo 12 dni in več kot 100 filmov, odvrtel se bo v Ljubljani, na različnih lokacijah (delno tudi v Mariboru), ponudil bo vse svoje klasične programe (od Perspektiv do Predpremier, od Fokusa do Retrospektiv), odprl pa ga bo film Vicky Cristina Barcelona, v katerem se Woody Allen - ne ravno osebno - zelo duhovito preseli v Španijo, hja, v Barcelono, ki za dve ameriški turistki, Vicky (Rebecca Hall) in Cristino (Scarlett Johansson), polni intelektualističnega libida, fantazij in prokatalonskih sentimentov, postane romantično-komična verzija Krvavega hostla. Jasno, v Barcelono prideta zato, da bi ju kdo zapeljal. In Javier Bardem - tokrat niti poet niti paraplegik, ampak slikar, parodija killerja - stori natanko to. Ni mu ime Anton, ampak Antonio. Ne, to ni dežela za starce, hoče reči Woody Allen, veteran, ki v svojih zadnjih, postmanhattanskih filmih kroži po Evropi in išče - heh, pa tudi najde - izgubljeno vitalnost.
Prišel je na pravi naslov - v Barcelono, Katalonijo, ki se je v zadnjih letih, okej, v zadnji dekadi, prelevila v evropski Hollywood, v enega izmed najbolj vitalnih centrov svetovne kinematografije. Zato bo njegov katalonski ringelšpil obenem tudi dober uvod v katalonsko kinematografijo, ki je v Fokusu letošnjega Liffa, kar pomeni, da boste lahko, po eni strani, videli arty, festivalske katalonske hite, recimo počasne, melanholične, minimalistične, intimistične, kontemplativne, razdramatizirane, po svoje eliptične, antiheroične in elegantne, praktično transcendentalne filme V Silvijinem mestu, Varšavski most, Čast vitezov in Pesem ptic, ki - podobno kot še nekateri drugi liffovski filmi, recimo tajsko Čudovito mestece in Reygadasova Tiha svetloba, popolni hommage Dreyerju in Bressonu - predstavljajo ločeno mnenje, filozofski odgovor na prevladujoči trend bučnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov, po drugi strani pa žanrske mojstrovine, predvsem grozljivke, po katerih je katalonski novi val sploh zaslovel, recimo balaguerovsko-shyamalansko Sirotišnico, orjaški španski in globalni hit, v katerem so dobra dejanja popolna avtocesta v pekel (to, kar vidiš, ni to, kar verjameš, ampak ravno obratno), in romerovsko-cloverfieldski šoker Snemaj!, ki ni dobil le dolgega finančnega in kultnega repa, ampak tudi h''woodski rimejk (Karantena). Ne brez razloga: TV ekipa, ki se pridruži gasilcem na poti v ogroženo stanovanjsko hišo, izgleda kot psihogeografska predelava tiste TV ekipe, ki se je 11. septembra 2001 pridružila gasilcem na poti v Svetovni trgovinski center, le da teroriste zamenjajo agresivni, požrešni, nihilistični zombiji, ki jim bo dobro kontriral obešenjaški Otto, gejevski zombi in ki poskrbijo, da stanovanjska stavba, zaplombirana z vseh strani, izgleda kot pandemonij panike, terorja in torture - kot odmev Abu Grajba. Teror iz abugrajbske mučilnice je k nam prišel skozi objektiv tistih, ki so tamkajšnji teror »dokumentirali«. In podobno je v filmu Snemaj!: teror k nam pride skozi živčni, naturalistični, cineveritejski objektiv tistih, ki ta teror - hja, in svojo smrt - dokumentirajo. Zdi se, kot da bi pošasti ustvarjala sama prisotnost kamere.
Družba spektakla je pač družba tveganja in obenem družba panike: vse, kar posnameš, postane pošast. Zato ni čudno, da je Abu Grajb rezime in Titanik te dobe. In zato ni čudno, da so prav ekstremne grozljivke a la Snemaj! in dokumentarci, ki vso to sodobno grozo in njene pretekle anticipacije dokumentirajo, najbolj vitalna in najbolj propulzivna žanra sodobne kinematografije, kar bo potrdil tudi francoski ekstremni, kalvarični šoker Znotraj, remiks torture porna, splatterja in snuffa, ki za nosečnice naredi to, kar je Žaga naredila za rakaste bolnike. Konec sveta ne more biti daleč. Werner Herzog, legenda in največji pustolovec svetovne kinematografije, se v dokumentarcu Srečanja na koncu sveta odpravi dobesedno na konec sveta - na skrajni jug Antarktike. Dlje od nas in Tolstoja ne more. Nič ni namreč dlje od sveta kot velika mednarodna biogeološka postaja McMurdo, ki stoji tam. Neskončna praznina. Bela večnost. Ross Sea. Je kaj bolj srhljivega? Oja, sledi, ki jih je tam pustil človek, ne da bi tja sploh stopil. Neki geolog Herzogu pripoveduje, kako je izgledala ledena gora, ko je prvič prišel tja: ne, ni bila v velikosti Titanika, ampak »v velikosti dežele, ki je Titanik izdelala«. Toda klimatske spremembe so jo zmanjšale na velikost Titanika - skoraj. In ta ledena gora nam zdaj, kot v kakem sci-fi šokerju, pošilja signale, ki smo jih mi poslali njej. Če bi mimo pripeljal Titanik, bi ga zgazila - brez milosti. Še huje bi z nami obračunale podmorske beštije, o katerih pripoveduje neki potapljač: tam spodaj, v tistem večnem mraku, je videl beštije, ki so videti »kot pošasti iz kakega sci-fi filma«, le da so hujše in bolj srhljive - in takoj bi nas krvoločno razcefrale. Čakajo nas. Ko vsi ti raziskovalci na TV gledajo Them!, sci-fi šoker iz petdesetih, v katerem mutantske mravlje, stranski produkt človekovega zlorabljanja narave (okej, atomskih testov v novomehiški puščavi), vrnejo udarec in požrejo svojega Kreatorja, lažje razumemo, zakaj živijo v strahu.
Andrzej Wajda, druga legenda svetovne kinematografije, bi tudi verjetno raje dokumentiral, če bi lahko, pa ne more: arhivskih posnetkov pokola v Katinskem gozdu ni. Nihče ni namreč posnel, kako so ruski vojaki leta 1940 pri Smolensku pobili 14.500 poljskih častnikov (enega po enega, s strelom v tilnik), s čimer so poljsko vojsko dobesedno obglavili. Zato je Wajda posnel Katin, neke sorte igrano rekonstrukcijo katinskega pokola, ki ga je Stalin najprej pripisal Hitlerju in nacistični vojski, toda igrani posnetki teh eksekucij so bolj srhljivi kot snuff - in vsaj tako srhljivi kot Zahod, ki je Stalinovi verziji katinskega pokola prikimaval vse tja do leta 1990, ko mu ni mogla več prikimavati niti sama Sovjetska zveza.
Kako je propadel kapitalizem
Filmi, ki jih bo zavrtel LIFFe, so bili posneti pred začetkom hude finančne krize, pred živčnim zlomom finančnih centrov in breakdancom ekstremnega kapitalizma, toda videti so kot signali iz prihodnosti - kot prerokba, ki se izpolnjuje. V kitajskem filmu Mesto 24 začnejo nekdanjo državno tovarno spreminjati v luksuzni stanovanjski kompleks, ali bolje rečeno - komunizem z eno potezo predelajo v kapitalizem. Delavci, ki bodo za kapitalizem očitno to, kar so bili disidenti za komunizem, lahko to »revolucijo« - to deregulacijo, to tranzicijo, to divjo privatizacijo - le srepo, brezizrazno, apatično, z obrazom pokeraša gledajo, kot da ne morejo verjeti, da je ekstremni kapitalizem edina alternativa komunizmu. Kitajska gre na trg, v ekstremni kapitalizem, toda brez navdušenja, brez žara, brez iskre v očeh, brez tiste evforije, s katero je šla v komunizem. Komunizem je imel vsaj »načrt« - kapitalizem nima niti tega. Skupno jima je le to, da ne trpita demokracije. Kar bi lahko potrdili tudi prebivalci tajskega Čudovitega mesteca, če bi še bili tam - po slovitem cunamiju so namreč Takua Pa, idilično mestece ob tajski obali, v katerega pripotuje mladi, niti malo evforični in nikoli bolj osamljeni arhitekt, evakuirali in ga začeli spreminjati v letoviški kompleks. Takua Pa so vrgli na trg. Ljudi so odgnali in potem vse skupaj privatizirali. Pred cunamijem tega niso mogli izpeljati - zdaj so lahko. Če ne bi bilo cunamija, bi si ga morali izmisliti.
Ko so ljudje tako obupani, da povsem izgubijo vero v kapitalizem, lahko edino alternativo ekstremnemu kapitalizmu vidijo tudi v Jezusu Kristusu: tako kot v italijanskem filmu Sto žebljev, v katerem prebivalci male vasi, ki jim skuša kapital - podobno kot Čudovitemu mestecu - speljati zemljo, v pritepenem profesorju teologije, ki je izgubil vero v vero, vidijo novega Jezusa Kristusa, svojega rešitelja, kralja empatije, ki naj bi jih rešil pred ekstremnim kapitalizmom. V italijanski Gomori, posneti po razvpitem bestsellerju Roberta Saviana, kot alternativa kapitalizmu nastopa Camorra, neapeljska verzija mafije, paralelni ekonomski sistem, »sindikat«, ki skrbi za tiste, za katere država ni dovolj dobro poskrbela, toda svoj »socialni« čut uravnava s kriminalom, korupcijo, umori in brezčutnim, »profesionalnim« nihilizmom - in neodvisnosti ne trpi, kar izkusita dva fanta, ki mislita, da lahko delata na svojo roko. Camorra, čudežna alternativa ekstremnemu, antisocialnemu kapitalizmu, je resnica ekstremnega kapitalizma kot gangsterizma. Vladajoči politiki ustreza tako to, da kapitalizem prevzema njene socialne funkcije, kot to, da njene socialne funkcije prevzema mafija - to lepo pokaže Mogočnež, satirična, farsična biografija Giulia Andreottija, večnega demokrščanskega premjeja, ki je bil neke sorte posrednik med državo, kapitalizmom in mafijo, njihov »Il Divo«. In ne, ko se spoveduje, ne gleda Boga, ampak duhovnika - Bog ne voli.
Vsi skušajo preživeti: v Lorninem molku skuša Albanka preživeti Belgijo, v Maščevanju skuša Ukrajinka preživeti Avstrijo, v Somers Townu skuša Poljak preživeti London, v filmu Oče naš skuša mehiški deček preživeti New York, v Snegu skušajo bosanske ženske preživeti povojni laissez-faire, v Vampirski ljubezni skuša 12-letnica preživeti Švedsko, zimo svojega nezadovoljstva, svoj vampirizem in kaplje krvi, ki so še ostale, v Egoyanovem Občudovanju pa skuša disfunkcionalni najstnik preživeti fantazijo, da je sin palestinskega terorista - no, v britanskem filmu Boljše stvari, postavljenem v ruralni, zavrženi, agonični brezup, pa najstniki niti ne skušajo več preživeti: ni boljših stvari od heroina in avtodestrukcije. Dodajte še nasilje, ki ga tej enačbi doda francoski film Poglej me - dogaja se verjetno tam kot nekoč Kassovitzevo Sovraštvo, v isti, »dobro mišljeni«, zdaj razslojeni in obubožani, zavrženi in frustrirani, od kapitala, politike in demokracije pozabljeni stanovanjski soseski, iz katere verjetno prihaja tudi tista eruptivna multietnična armada, ki francoski film V šolskih klopeh prelevi v cineveritejsko Džunglo v razredu. Toda vsi ti zavrženi, deklasirani, izključeni, nekomercialni, tržno nezanimivi kraji izgledajo isto - sivo, depresivno, katatonično, zombificirano. Od kapitalizma je ostal le wasteland, recimo v delti Mississippija (Balast), kjer je samomor pred ugasnjenim televizorjem tako samoumeven kot overdose pred prižgano kamero (Po pouku), ali pa v riodežanerskih favelah (Elitni vod), »Božjih mestih«, ki izgledajo kot vojne cone, kot Irak po invaziji, kot Neapelj na slab dan. Prebivalci favel so tako deklasirani kot šofer, ki v turškem filmu Tri opice prevzame odgovornost - in kazen - za hudo prometno nesrečo, ki jo je zakrivil njegov šef, visok politik.
V komunizmu so se vsi spraševali: kako ga preživeti? In seveda: kdaj ga bo konec? Ironično, v kapitalizmu se vsi sprašujejo natanko to isto: kako ga preživeti? Kot da čakajo, da ga bo konec. Da bo torej padel - tako kot, če naj parafraziram Naomi Klein, berlinski zid. Čas, ki je še preostal, skuša vsakdo preživeti po svoje: nekateri z iracionalnimi umori (Fant A), drugi s šokantno politično nekorektnostjo, »cinično kot kralj Siama« (Ex bobnar), tretji z nogometnim huliganizmom in nacionalizmom (Poboljšanje), četrti s stresnimi piramidnimi igrami, ki jim nasedejo celo oni sami (Dobro počutje). No, v francoskem Vprašanju človečnosti pa motivacijski guru, ajatola produktivnosti ter ekspert za skupinsko dinamiko, team building in odpuščanje, ki je sposoben delavce pognati do skrajnih meja kompetitivnosti, do zadnjih kapelj znoja in krvi, na svojo veliko grozo ugotovi, da ni nič bolj nasilnega od trga in da korporacija, podružnica neke petrokemične multinacionalke, pri kateri je zaposlen, temelji na poslovnem modelu Tretjega rajha, da sta torej sodobni korporativizem in neoliberalizem fašistoidni tvorbi.
Če mislite, da je rešitev revolucija, potem si poglejte Združeno Rdečo armado, v kateri se militantni, radikalni japonski študentje, pripadniki disidentsko-teroristične organizacije Rdeča armada, pripravljajo na veliki upor oblasti, toda preden gredo v akcijo, ali bolje rečeno, preden so mentalno in ideološko zreli za akcijo, kar tekmujejo v tem, kdo bo koga bolj maoistično mučil, kdo bo koga bolj dehumaniziral in kdo bo koga prej zlomil - kdor ni na »pravi liniji«, kdor se torej ni »očistil« in znebil svojih »reakcionarnih« vsebin, faše torturo, ki ni ravno country.