Poglej me!

12. novembra se začenja devetnajsti Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias LIFFe, ki vam bo pomagal preživeti kapitalizem

Če bi bila Slovenija Amerika in bi napadla Irak ter potem Abu Grajb, nekdanjo Sadamovo mučilnico, prelevila v svojo mučilnico, bi iraške zapornike, saj veste, subverzivce, disidente in tiste, ki so »linked to Al-Qaeda«, zlahka zlomila: z narodno-zabavno glasbo. S slovenskim countryjem. Iračani bi takoj klonili - vse bi takoj povedali in priznali. Američani so jih skušali v Abu Grajbu zlomiti z Metallico, pa ni šlo. Potem so ploščo obrnili in jim začeli vrteti country, ki je delal čudeže. Tako kot bi jih delali štikli Slovenija, odkod lepote tvoje, Golica, Za fanta srce je zmeraj kosmato in Tak je med brati. Toda Iračanov v Abu Grajbu niso skušali zlomiti le s popom - če bi bil v igri le pop, potem bi zdaj gledali komedije, ne pa grozljivk. Sadistične, gestapovske metode, ki so jih uporabljali v Abu Grajbu, so invazijo na Irak spremenili v to, kar je: posilstvo. Porno tortura! Manjkale so le insignije Tretjega rajha. In seveda, manjkal je le še Wagner, ki je v Apokalipsi danes služil kot soundtrack pri ustvarjanju velikih valov, na katerih bodo lahko vojaki surfali - kdo pravi, da vojna ni zabava? Fantje se morajo zabavati: kar jih zabava, jih naredi močnejše, tako da lažje upravičijo in izživijo tisti svoj »born to kill«. Vojna je tak dolgčas.
V Abu Grajbu so se fantje in punce zabavali, ko so iraške zapornike zlagali v piramide, ko so jih poniževali, ko so jih silili v masturbiranje in ko so na njih pošiljali pse. In ko so se zabavali, so »sovražnike« lažje dehumanizirali - no, ko so jih dehumanizirali, so se še bolj zabavali. Potrebovali so zabavo - pretvezo, da so sami še vedno ljudje. Errol Morris, kralj ameriškega dokumentarca, jih zdaj ujame v dokumentarcu Standardni delovni postopek - zdaj, nekaj let kasneje, ko so šli vase, ko so vse skupaj »premislili«, ko so torej »spregledali« in se bolj ali manj »pokesali«. Pred nami se zvrstijo mnogi ameriški vojaki in vojakinje, ki so bili tedaj - v času te nadrealistične porno torture, te sadistične inkvizicije - v Abu Grajbu. Nekateri niso bili vpleteni, nekateri so to spremljali le z distance, nekateri pa so pri tem sodelovali, recimo Lynndie England, ona mala, divja, famozna dominatrix, ki zdaj pravi, da je bila zaljubljena, da jo je torej v to orgijo potegnila fatalna ljubezen do Charlesa Granerja, ki je bil Master of Ceremony.
Zakaj so snemali svoje početje? Hotela sem le dokumentirati »zlorabe«, pravi neka »specialistka«, ki je potem te posnetke »izgubila«, tako revici ni preostalo drugega, kot da se je aktivno vključila v torturo in evforično pozirala ob truplu iraškega zapornika - saj veste, da bi se lahko »zlorabe« nadaljevale in da bi jih lahko v miru dokumentirala in da bi pokazala, da Amerika ni to, kar se pretvarja, da je. Hej, če jih ne bi, ne bi svet nikoli izvedel, kaj se je dogajalo v Abu Grajbu! Verjetno je hotela dobiti nagrado Amnesty International. Ne bi smela biti tako sentimentalna.
Ravno obratno je v Valčku z Bashirjem, izraelskem animiranem dokumentarcu, pravem čudežu: Ari Folman, sicer režiser te brutalne avtobiografije in nekdanji izraelski vojak, se skuša s pomočjo razseljenih prijateljev, ki jih obiskuje (na Nizozemskem ipd.), na vsak način spomniti, kaj je počel, ko je leta 1982 - v času libanonske državljanske vojne, takoj po atentatu na falangističnega liderja Bashirja Gemayela - z izraelsko vojsko vdrl v bejrutski palestinski begunski taborišči Sabra in Šatila, kjer so falangisti pobili 2.000 palestinskih civilistov. »Ničesar več se ne spominjam,« pravi. »Tega ni več v mojem sistemu.« In potem se spomni: falangistom so držali svetilko! »Nehote si prevzel vlogo nacista,« pravi njegov prijatelj, ki ga fotke Palestincev z dvignjenimi rokami v Sabri in Šatili spominjajo na fotke Judov z dvignjenimi rokami v varšavskem getu. Je pobil le pse - ali pa je de facto vojni zločinec, ki je pozabil, da je vojni zločinec? Veliko indoktrinacije je potrebne, da vojni zločinec pozabi, da je vojni zločinec.
Je le gledal? Vsi so le gledali - tudi vojaki iz Abu Grajba pravijo, da so le gledali. Tako kot Leon v poljskih Štirih nočeh z Anno, ki le tiho, stoično, distancirano gleda, kako fantje posiljujejo njegovo sosedo - in v glavi si je posnel tak film, da še vedno hodi k njej, ponoči in skrivaj, medtem ko spi, in jo posiljuje, ne da bi se je dotaknil. In tako kot adolescent v ameriškem filmu Po pouku, ki le tiho, stoično, distancirano gleda, kako dve punci ubija overdose - njune agonične smrti ne more preprečiti, ker ju snema! Z mobilcem, se razume. Svoj mali resničnostni epos bo lahko potem prilepil na YouTube - zraven pornificiranja Cherry Dee, razmesarjenih trupel ali pa obešanja Sadama Huseina. Ista reč. Tudi vojaki v Abu Grajbu so snemali zato, da bi lahko mi gledali. Voajerizem je postal etični princip. In imperativ: poglej me! Hej, 11. septembra ni nihče pogledal stran.
Nič, sprava je nesmiselna: ko se pokesaš, ko torej »spregledaš«, postanejo stvari še bolj srhljive. To, kar so ameriški vojaki počeli v Abu Grajbu, je enako srhljivo kot fotografije, na katerih se vsega, kot pravijo, »ne vidi«, in kot način, kako zdaj o tem govorijo - kot žrtve ljubezni, solidarnosti, vojne in »sovražnika«, ki jih je ogrožal, kot mali ljudje, ki niso sposobni nikomur storiti nič žalega in ki so bili nad fotografijami tako šokirani kot javnost, kot delavci, ki so opravili le svoje delo, kot profiji, ki so le sledili standardnim delovnim postopkom, s katerimi so skušali Iračane »zmehčati« in »rešiti življenja«. Zaporniki so se medtem delali, da so mrtvi - drugega jim ni preostalo. Nekateri so se mrtve delali do smrti. Podobno kot Bobby Sands, borec IRE, biografiranec Lakote, ki se je leta 1981 v zloglasnem zaporu Maze - thatcheristični verziji Abu Grajba - izstradal do smrti. Lakoto je posnel Steve McQueen, britanski konceptualist, ki je pred časom izdelal serijo poštnih znamk »Queen and Country«, na katerih so obrazi britanskih vojakov, padlih v Iraku.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči