Kvantum sočutja

za

Shaken, not stirred.

James Bond se obnaša kot Dirty Harry: samokritično. Spomnite se le prvega Dirty Harryja, pri nas izvirno naslovljenega Škorpijon ubija: inšpektor Callahan, alias Dirty Harry, je strah in trepet podzemlja. Z barabami divje, brezobzirno, brezčutno obračunava - tip je porota, sodnik in eksekutor, nad zakonom. Še več - samega sebe ima za zakon. Kritiki so ponoreli, češ da je Dirty Harry navadni vigilant, ameriški fašist. Kaj se je zgodilo v nadaljevanju, v Pasti za inšpektorja Callahana, veste: nekdo ubija šefe podzemlja. Toda kdo, tuhta Dirty Harry, ki na koncu v grozi odkrije, da vse te gangsterje, izsiljevalce, dilerje in morilce, ki bi bili aretirani in obsojeni, če bi sodišča normalno funkcionirala, pobijajo štirje mladi policaji, vigilantski ekstremisti, ki so pod taktirko policijskega šefa formirali tajni, elitni, ilegalni eksekucijski vod. Jasno, Dirty Harryja s tem prisilijo, da se premakne proti levi: »Kje se bo vse skupaj končalo, če bo policija postala tudi eksekutor? Kmalu bo začela pobijati ljudi, ki narobe prečkajo cesto ali pa kršijo prometne predpise - na koncu boš soseda ubil zato, ker se bo njegov pes poscal na tvojo zemljo.« Nič, Dirty Harry je obračunal s tistimi, ki počnejo to, kar so očitali njemu. Ergo: kritiko je vzel zares. V naslednji epizodi, Neizprosno, je za partnerja dobil žensko, s čimer je utišal kritike, ki so mu prej očitali, da je mizoginičen. Dirty Harry je napol maoist, napol leninist, ki je stalno podvržen samokritiki.
Tako kot James Bond. Čakajte, kaj so že očitali prejšnji bondiadi, Casinu Royale? Predvsem dvoje: prvič, da je predolga in občasno po nepotrebnem dolgovezna, in drugič, da v drugem delu, ko se preseli v Črno goro, izgubi ostrino in razvodeni. James Bond je kritiko vzel zares, kar pomeni, da se nova bondiada, Kvantum sočutja, skoraj 40 minut krajša od Casina Royale, začne sredi akcije, dobesedno in medias res, in da se potem do konca ne ustavi. Kvantum sočutja je geopolitični perpetuum mobile, oster, divji, eksploziven, hiperaktiven, protejsko nasekan, vrtoglav, fluiden kot pozlačena Shirley Eaton v Goldfingerju. Izgledati hoče kot film, ki prihaja iz ultimativnega sveta - kot Bournov ultimat. Da je eden izmed treh koscenaristov Paul Haggis, avtor Usodne nesreče, veste po tem, da se odpre v tesnih tunelih Gardesane, ceste ob Gardskem jezeru, in to z dirko, med katero se zgodi toliko usodnih nesreč, da bi iztirile kompleten Los Angeles in da bi v eksistencialiste prelevile kompletno populacijo, ki živi zahodno od Pecosa. Razlog več, da za pavze, kot so predstavljanje (»The name's Bond, James Bond«) in orožarske vragolije Q-ja, ni časa. Da se film začne z besnim, maničnim, manihejskim as-ton-martinskim »balom smrti«, ne preseneča: Bond (Daniel Craig) skuša pač ugotoviti, kdo je malo prej, na koncu Casina Royale, ubil njegovo muzo, Vesper Lynd. In to njegovo hladno kri spremeni v tako hladno jed, da se celo njegovi cinični, po novem digitalizirani, vsega hudega vajeni šefici (Judi Dench) zdi njegova brutalnost preveč osebna, toda za debato o »strokovnih prijemih« je tedaj že prepozno - Bond zvija lokacije, od Italije do Karibov in od Avstrije do Južne Amerike, se en passant pokloni finalu Botra (oh, in Goldfingerju), obenem pa nekajkrat za las zgreši Jasona Bourna, upajoč, da ne bo zgrešil globalne, mednarodne »kvantumske« organizacije, ki skuša pod taktirko »Zelenega« Dominica (Mathieu Amalric) z režiranjem pučev in podobnih »šokov« kontrolirati svetovno ekonomijo, destabilizirati demokracijo in prevzeti naravno bogastvo Tretjega sveta, recimo vodo. Bond je videti kot antiglobalist v službi njenega veličanstva, Naomi Klein - kot tajni agent, ki je ravno prebral Doktrino šoka, kot fiktivna verzija Toma Križnarja.