6. 11. 2008 | Mladina 45 | Kolumna
The Queen*
Naenkrat smo vsi postali strokovnjaki za pravila vedenja ob kronanih osebah! Dotakniti se kraljice, ne da bi to prva storila ona?! Kraljica nam je seveda vrnila milo za drago. Ni pokazala niti najmanjše nejevoljnosti.
Kdo se ne bi spomnil brunarice pokojnega predsednika Drnovška v nekem samotnem kotičku parka na Brdu? Zgroženi so bili posamezni vplivni mediji, še bolj osebe iz političnega ozadja, da si je predsednik, znan kot posebnež, izbral tisto idilo, ker si pač po mnenju ljudi iz omenjenega ozadja ni upal pred ljudstvo z željo, da bi imel rezidenco, resnično rezidenco. Če bi si želel to, bi mu seveda očitali marsikaj fevdalnega. To je bila le brunarica, vendar je bila v očeh nekaterih predstavnikov ljudstva, zlasti na desni strani političnega spektra, enaka grehu. Saj je ne bi plačal sam!
In tako se je skromna, a s krvavimi žulji širnih množic postavljena hišica (večina je ni nikoli videla) vrinila med dokaze male koruptivnosti pomembnega uradnega predstavnika naroda. Tu je bila še vozovnica, ki jo je država plačala nekemu indijskemu vraču za obisk in nasvete bolnemu predsedniku, o kateri so mediji izgubili veliko besed, čeprav je bil znesek več kot majhen, ko gre za najvišjega predstavnika državnosti. Zdelo bi se, da bo predstavnike ljudstva sram, da prihajajo na dan s takšnimi malenkostmi. O, ne, ko gre za demokracijo in vpogled v ravnanje predstavnikov države, noben znesek ni premajhen.
In tako smo se poslavljali od človeka, ki smo mu priznavali pomembnost, a je odšel od nas z nekaj majhnimi madeži v življenjepisu. Izrazili smo mu hvaležnost, toda brunarice in tistega Indijca mu nismo pozabili ali mu ju velikodušno odpisali. Tu se kaže za nas neprijetna, vendar nacionalna posebnost - zavzeto in skorajda strastno zanimanje za sporne malenkosti.
Prikazala se nam je z veliko vnemo ob obisku britanske kraljice. Nekateri so ugibali, ali se v zanimanju za to dolgovečno predstavnico monarhične ideje in njene nenavadne uspešnosti v državi, ki je drugače prej republika kot monarhija, ne skriva naša priznana lastnost - zavist in z njo obžalovanje, da v zgodovini, ne prej ne sedaj, nimamo svojega kralja, morebiti še bolj kraljice. Kolikor smo jih v preteklosti imeli, so bili Nemci ali Srbi. Srbi nas še zlasti jezijo, saj Karađorđevići izhajajo iz navadnega trgovca s svinjami!
Zavist ali ne, kraljico smo si na lahkoten in nežaljiv način kar privoščili. Zlasti v tistem trenutku ob obhodu častne čete, ko naj bi bil naš predsednik napravil protokolarno napako, ker jo je za trenutek prijel za roko, da ne bi prehitro krenila proti častni četi.
Dotakniti se kraljice, ne da bi to prva storila ona?! Naenkrat smo vsi postali strokovnjaki za pravila vedenja ob kronanih osebah! Kraljica nam je seveda vrnila milo za drago. Ni pokazala niti najmanjše nejevoljnosti. Bila je - kraljica! Med ljudmi v javnosti pa je že vršalo: kakšne neumnosti, denimo, fraki. In tisti, ki so se na večernem sprejemu pojavili v frakih - od kod so jih vzeli in zakaj sploh tako rinejo na tisti sprejem. Pa še to: zakaj so bili povabljeni ravno tisti in ne veliko drugih, ki so se na lepem začeli zdeti pomembnejši?! V tistih trenutkih nam je the Queen sicer ugajala, obenem pa smo se ji posmehovali ...
In zakaj, prosimo vas, trije nekdanji predsedniki komunistične partije?! Obtožba je sporočena ljudstvu, ki se sicer spominja omenjenih oseb po njihovi vlogi v javnem življenju - enega smo dvakrat izvolili za predsednika države. V ozadju so, kot smo izvedeli, sicer pred sprejemom potekala energična telefonska povpraševanja, ali bi se lahko dobilo povabilo, in globoka užaljenost tistih, ki so bili prepričani, da jim je tam mesto, drugi pa so bili povabljeni, čeprav tega nikakor ne bi smeli doživeti.
Kraljica je v hipu postala nekaj dvojnega, lepega in grdega, zaželenega in zaničevanega. Lepo je biti v fraku pri kraljici, toda zakaj sploh fraki! Kdo pa, razen simfoničnih dirigentov, to še nosi med ljudi?! Ali naj to sprejme kot normo v nekaterih trenutkih nekdo, ki se zaveda svojega republikanizma?Ali naj se britanski kraljici ironično smejemo ali molčimo v globokem prepričanju, da odsotnost povabila pomeni prvorazredno žalitev. Kako naj svoje občutke prikažemo ... narodu?
Občutki in odzivi te vrste nam niso preprečili, da se ob kraljici, ki je iz drugega ali iz nekega virtualnega sveta, ne bi spomnili svojih prepirov. Ko naj bi se nam zdelo razumljivo, da nam državna televizija ob odhodu britanskega suverena prikaže razpravo, ali naj to ne bi bila primerna priložnost, da od Angležev zahtevamo opravičilo za epizodo tik po drugi svetovni vojni, ko so nam poslali nazaj pobegle domobrance (sicer po večini hrvaške)? To je bilo edino, kar smo se javno spomnili povedati. Niti besede o tem, da bi kraljica lahko omenjala tudi druge stvari, denimo medvojno zavezništvo, tako močno, da so Britanci pri slovenskih partizanih imeli vojaško misijo. Tudi ne omenjanje verjetnosti, da se iz Londona ne bo slišalo nobeno opravičilo. Kdaj pa se zmagoviti zavezniki opravičujejo?
Kosti iz leta 1945, torej iz povojnih pobojev, se po pravici spominjamo. Očitno pa je mogoče, da so, zgodovinsko gledano, tiste kosti iz druge svetovne vojne kljub ideološkim razlikam med zavezniki še vedno močnejše. Tudi ob obisku britanske kraljice, ki obenem formalno stoji na čelu cele vrste držav Commonwealtha.
Ob takšnih dogodkih, kot je tukaj obravnavani, se bliskovito pokažejo neke naše ambivalentne lastnosti. Po eni strani nam ugajajo visoki obiski. Saj vemo, da so dokaz naše nacionalne uspešnosti. Sprejeti smo v svetu, celo na parketu monarhov, ki pač že morajo imeti neki pomen, če se jih nekatere stare države oklepajo, drugi pa to oklepanje sprejemajo. Britanska kraljica je zelo priljubljena v Združenih državah, dasiravno je res, da je bila princesa Diana še bolj. Nemci pa sploh nikoli ne rečejo Koenigin, vedno le the Queen. Posmehovanje zaradi fraka je zelo provincialno. Hočemo biti svetovljanski, pa nismo. No, vsaj včasih ne.
* The Queen - kraljica, angl.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.