Graham Swift: Povodje

Imperij, ki se pogreza v blato

Swift je pri nas, zagrizenih bralcih, vžgal že s prvim prevedenim romanom, s Poslednjo željo, kjer pivska klapa pelje raztrest na morsko obalo svojega kamerada mesarja, v žari, v nobel avtu, in imamo potem nekakšno londonsko predmestno in malomestno varianto mučnega pogrebnega potovanja, kakršno poznamo v izrazito kmetavzarski, rdečevrati verziji iz Faulknerjevega romana Ob smrtni uri; mimogrede, oboje je vrhunska proza. Tokrat pa se loteva počasnega in izsuševanega toka reke Ouse in njenih pritokov v vzhodni Angliji, govori o obupnih poskusih ljudi, ki hočejo ob njenih melioriranih in muljnatih nanosih, ki počasi pa vztrajno prekrivajo delo človeških rok, že stoletja narediti gospodarski imperij; ali pa, nasprotno, ker so ribiči in lovci na race, temu besno nasprotujejo. Vendar se zdi pripovedovalcu vse skupaj jalovo, mit o napredku pa mit z napako, prej gre vse skupaj od začetka proti dekadenci, prehiter skok zavira napredovanje in kliče po regresiji, nepremišljenosti zahtevajo vrnitve in vračanje. Jasno, Swift je roman pisal v začetku osemdesetih, ko so bile ideje o koncu napredka, novega veka, zgodovine pa ideja o propadu in trohnobi velikih emancipatoričnih projektov še v zraku, osemdesetim pa dolguje tudi precej pripovednih postopkov, potujevanje, ki proizvede včasih fowlesovski podobno samoreflektivno žanrsko tlačenko.

Swift je kompozicijski mojster in se ne izogiba drastiki, slika poba, ki se namočen zaletava ob zapornico na reki Ouse, prvi se ne pozabi nikoli, zraven pa jubilarna steklenica piva, je lajtmotiv cele pripovedi o močvirju Fensi. Takoj zraven popis čudaštev in izrojenosti v družini, norosti, prekoračenj, incesta, ki se skozi zgodovino ostrijo in nabrekajo, in v tem je skoraj naturalist ali pa blefira, da je, davna dejanja in prekleta kri vplivajo in pritiskajo, kot mora, kot breme, na pleča živih. Komaj živih; pripovedovalec je namreč melanholičen, malo brezstrasten in ubit, vendar z izbrušenim občutkom za aporije in stranpoti zgodovine, marsikaj v življenju ni šlo, kot bi si želel - brat, oče, žena, vsi so malo čudaški in tudi sam je bolj zakopan v knjige in zgodbe in pravljice, izdatno in obilo nam jih natrosi tudi v romanu, s tem beži od tega tukaj in zdaj. Swift se izdatno pase po krajinarstvu, apokrifni zgodovini, dela ekskurze v jeguljeslovje, recimo, pa v francosko revolucijo, hkrati pa, podobno kot Ghosh Bengaliji v Lačni plimi, pa še kdo, postavlja spomenik regiji, zabačenemu predelu, izginjajočim poklicem in ljudem v nenehno spreminjajoči se delti. Mojstrsko napisano, udarno, zaradi stavčnih vrinjencev in prikritih referenc včasih tudi ne najbolj lahko čtivo.