Rojstvo naroda

Barack Obama v resnici ni prvi ameriški temnopolti predsednik. To je bil Thomas Jefferson. Jasno, Jefferson, izvoljen leta 1800, je bil belec, republikanec, toda rekli so mu »črnski predsednik«. Negro President. Ne zato, ker je imel sužnje, ker je imel do njih »poseben« odnos, ker je »simpatiziral« z njimi ali ker je spal s svojo sužnjo, Sally Hemings, ampak zato, ker so ga izvolili črnci - ne da bi sploh dejansko volili. V južnih državah, ki so imele tedaj uzakonjeno sužnjelastništvo, je namreč črnski glas štel tri petine belskega glasu, toda črnec-suženj ni imel volilne pravice, zato je njegov glas oddal njegov lastnik. Pomeni: če si imel 100 sužnjev, si imel 60 glasov. Če si imel 1.000 sužnjev, si imel 600 glasov. Več sužnjev, ko si imel, večjo volilno moč si imel. Južne, sužnjelastniške države so imele zato, kot pravi ameriški zgodovinar Garry Wills v knjigi Negro President, disproporcionalno volilno moč. In na tak način je zmagal Jefferson, pa četudi je John Adams, dotedanji predsednik, zbral več volilnih glasov - »glasovi« sužnjev so se namreč porazdelili tako, da so elektorski kolegij prevesili na Jeffersonovo stran.
Ob tem si kakopak zastavite povsem samoumevno vprašanje: kako to, da so severne države, ki so sužnjelastništvo odpravile in prepovedale, to igro sprejemale? Kako to, da so pristajale na tiste »tri petine« glasu? Zakaj so tolerirale to imoralno, elektorsko, disproporcialno, sužnjelastniško premoč juga? Iz preprostega razloga: to je bil pogoj južnih držav. Če ne bi bilo klav-zule o »treh petinah«, južne države ne bi ratificirale Ustave. Če ne bi bilo Ustave, ne bi bilo Unije. Če ne bi bilo Unije, ne bi bilo Amerike. Hej, kako to, da so to tolerirali severnjaški demokrati? Spet iz preprostega, pragmatičnega razloga: v koaliciji so potrebovali tudi južnjaške demokrate, ki pa so bili sužnjelastniki, zato sužnjelastništva in tistih »treh petin« niso smeli problematizirati. Sužnjelastništvo v ameriški zgodovini ni bilo le nekaj perifernega, ampak je »kot hobotnica« prepredlo in preželo vse aspekte ameriške politike in kulture, pravi Wills. Toda leta 2003, ko je objavil knjigo, so bili vsi začudeni, zaprepadeni in šokirani: nihče ni še slišal za tiste »tri petine«. Nihče ni še slišal, da so Jeffersona izvolili tripetinski glasovi sužnjev, ki so jih oddali njihovi lastniki. Vsi so pač mislili, da so Jeffersona klicali »črnski predsednik« zato, ker je spal s svojo sužnjo. Ni čudno: zgodovinske knjige so to »sramoto« običajno raje preskočile, to pa zato, da bi lahko ameriške volitve iz leta 1800 slavile kot »prve moderne volitve«, kot »triumf demokracije«, kot dokaz, da je mogoč »miren prenos oblasti z ene politične stranke na drugo«. Šur. Only in America! Ko pomislite, da je Obamo izvolilo ljudstvo, ki je prej dvakrat izvolilo Busha, obstajata le dve možnosti: da je oblasti uspelo zamenjati ljudstvo - ali pa da so Busha volili še po stari zakonodaji. Po tisti iz leta 1800.

Ameriški idol

Svet se zato ni brez razloga ščipal, ko so ameriške TV mreže v torek zvečer v en glas sporočile, da se je »Yes we can« prelevil v »Yes we did« in da bo novi ameriški predsednik Barack Obama. Tudi Amerika se je ščipala, in to tako, da bi lahko samo sebe tožila zaradi spolnega nadlegovanja. Vsi so ponavljali: Kdo bi si mislil, da se bo to zgodilo še za časa našega življenja! Kdo bi si mislil, da bo Amerika kdaj izvolila temnopoltega predsednika! In ker ni bilo razloga, da se tudi sam ne bi uščipnil, pa četudi vem, da je Robert Kennedy davnega leta 1961 napovedal, da bo Amerika prvega temnopoltega predsednika dobila že čez »30, 40 let«, sem v sredo, dan po volitvah, odprl New York Times, da bi preveril, če je Obama čisto zares, definitivno, absolutno novi ameriški predsednik. Saj veste: če ni v New York Timesu, potem se ni zgodilo! Ali bolje rečeno: New York Times sem skušal odpreti, pa ga ni bilo nikjer. Los Angeles pač ne bere New York Timesa, zato ga dobite le na izbranih lokacijah - podobno kot glasilo ameriške komunistične partije. Ni problema, sem pa skušal odpreti losangeleški New York Times - Los Angeles Times. Če ni v Los Angeles Timesu, potem se ni zgodilo! Problem je bil v tem, da tudi Los Angeles Timesa ni bilo nikjer. Kot da ni izšel. Stojala, s katerih ga sicer lahko vzameš (za 50 centov, brez davka), so bila prazna, v trafikah in štacunah pa so ponavljali: »Pošel!« Pošel? »Pošel.« Tako zgodaaaj?! »Tako zgodaj.« Boste danes dobili še kako pošiljko? »Lahko pridete čez štiri leta?« Šur.
To se je zgodilo povsod po Ameriki: dnevni časopisi so v sredo takoj pošli, in to že navsezgodaj. Ljudje so jih dobesedno pograbili in razgrabili, pa četudi so vsi časopisi tiskali višje naklade. Washington Post je tiskal 250.000 izvodov več kot sicer, Chicago Tribune 200.000 več, njegov čikaški tekmec, Sun-Times, pa 150.000 več. No, USA Today, najvišje nakladni ameriški časopis, je prodal 380.000 izvodov več kot sicer. Enega sem nabavil tudi jaz. Za spomin. Kot ostali. Vsi so hoteli imeti souvenir. Še več: ljudje so stali pred tiskarno in čakali na izvode. Neki moški je kupil 300 izvodov. Za spomin. In za trgovanje. Ko sem odprl četrtkovo izdajo USA Today, sem namreč ugotovil, da sredino izdajo, tisto »magično« in »most wanted«, že prodajajo na eBayu: po 19.99 USD! Vau. Z leti bom obogatel. Ameriškim kolekcionarjem, fetišistom in kompletistom bom lahko svoj izvod mirno in relativno kmalu prodal za kakih 1999.99 USD. Pustil jim bom tudi vse reklamne vložke, se razume.
Kar je seveda ironično: časopisi morda res izumirajo, toda za spomin so očitno boljši od spletnih strani, ki so ravno dovolj virtualne, da jih ne moreš spraviti v antique shop, pa četudi je v torek zvečer, v času razglašanja volilnega izida, na informativne spletne strani kliknilo skoraj 9 milijonov ljudi na minuto, medtem ko je udarni termin volitev gledalo skoraj 80 milijonov Američanov, 20 milijonov več kot pred štirimi leti - točno, tudi TV je ravno dovolj irealna, da ne gre v antique shop. Če bodo časopisi izumrli, se bodo vsaka štiri leta kljub temu vrnili - za spomin.
Kdo bi si mislil, da bodo časopisi na tak način zasenčili internet in televizijo, še toliko bolj, ker so vsi ravno ugotavljali, da sta šla internet in televizija v letošnjem volilnem ciklusu čez sebe - hej, TV mreže so streljale z digitalnim ringelšpilom, psihedeličnimi 3D grafikami, touch-
screeni, magičnimi videi, specialnimi efekti in celo hologramskimi nastopi reporterjev in gostov (CNN), kot da bi skušale tekmovati s h'woodskimi poletnimi blockbusterji. Oh, in ne pozabite na internet - v nobenega predsedniškega kandidata še ni investiral toliko emocij. Razlog več, da Obama izgleda tako realno - kot živi avatar vseh emocij, ki so se skonektale, zlinkale in naložile na internet. John McCain je po drugi strani izgledal preveč irealno, celo virtualno - kot Bushev avatar. Toda Obame, kot pravi filmski časopis Variety, ni zbrendal le internet, ampak tudi entertainment - talkshowi a la Entertainment Tonight, Access Hollywood in Oprah Winfrey, 30-minutni reklamni spot, ki se je vrtel tik pred volitvami in ki je agit-prop poročil z retoriko resničnostnega šova Extreme Home Makeover in TV serije Pri Huxtablovih, mitingi, na katerih so njegovi aktivisti vrteli Gospoda Smitha v senatu, h'woodsko klasiko iz tridesetih, h'woodski zvezdniki, ki so lobirali zanj. In ja, prvo njegovo predvolilno nabirko so organizirali Jeffrey Katzenberg, David Geffen in Steven Spielberg, ustanovitelji h'woodskega studia DreamWorks.
Zato niti ne preseneča, da je za šefa svojega kabineta izbral Rahma Emanuela, nekoč Clintonovega svetovalca, kasneje investicijskega bankirja in kongresnika, zelo agresivnega stratega, političnega pitbulla, ki ga kličejo »Rahmbo« in ki bo Obamo zastražil. Z vseh strani. Obama je morda res Kennedy, toda ni naiven: obdal se bo z neprebojnim živim ščitom (in neprebojnim teleprompterjem), kar pomeni, da se po Teksasu ne bo vozil v odprtem avtomobilu. In da ne bo posedal na motelskih balkonih in se nastavljal atentatorjem - kot Martin Luther King. Obama je preveč realen (in preveč aktivističen, pragmatičen, vizionarski, oratorski), da bi si natikal kostume preteklosti. Iz »radikalne« preteklosti, ki mu jo republikanci očitajo, se je veliko naučil. Preveč. Vsaj toliko kot temnopolti komik Tommy Davidson, ki je v losangeleškem klubu Comedy Union uprizoril točko iz Obamovega inavguralnega govora - stopil je na podij in se ob »strelu« zgrudil. Konec skeča.
No, Rahm Emanuel, prvoimenovani funkcionar Obamove administracije, pa slovi še po nečem: po tem, da je brat Arija Emanuela, solastnika slovite h'woodske agencije Endeavor. To pove veliko - najmanj to, da se Obama zelo dobro zaveda, da liberalec za trženje svoje Zgodbe - svojega »New Deala« - potrebuje šopek h'woodskih tehnik marketinga, promocije in retorike. Hollywood ve, kaj hoče ljudstvo - Obama tudi. Da bi ostal realen, potrebuje Hollywood.

Kalifornifikacija

Če bi obstajali le časopisi, če bi torej živel v času, ko internet in TV še ne obstajata, potem bi se dan po volitvah težko prepričal, kdo je zmagal - kdo je novi ameriški predsednik. Okej, lahko bi vprašal kakega naključnega mimoidočega, saj veste, na ulici, toda tu bi se hitro zapletlo. Prvič, v Los Angelesu težko koga srečaš - vsi so namreč v avtomobilih. Drugič, četudi bi koga srečal in vprašal, bi bil to, kar bi rekel, lahko le trač, le nepreverjena novica iz druge, tretje roke. In tretjič, zelo verjetno je, da bi srečal koga, ki bi le napol začudeno, napol stoično odvrnil: Novi ameriški predsednik? Pa saj je vseeno, kdo je! Hja, prebivalcem Los Angelesa in Kalifornije je vseeno, kdo je v Beli hiši, demokrat ali republikanec, ker že ves čas živijo tako, kot da je v Beli hiši demokrat. Tudi zadnjih osem let so živeli tako: kot da na oblasti niso republikanci! In Bush! Za Kalifornijo zamenjava v Beli hiši ničesar ne spremeni. Za ameriško desnico je to neodpustljivo.
Jack Cashill, konzervativni kolumnist in ljubljenec ameriške antilevice, je nedavno objavil knjigo, ki je že z naslovom povedala vse: Kaj je s Kalifornijo? Jack je lepo povzel tisti značilni šokirani, zgroženi, distancirani konzervativni pogled na Kalifornijo, ki ne pušča nobenega dvoma: s Kalifornijo je vse narobe! Vse! Biznis in trg sta preveč regulirana in obdavčena, socialni programi so preveč velikodušni, vsi težijo z ekologijo in simpatizirajo s Hudičem, vsi si natikajo nova imena, preveč je kriminala, prostitucije, uličnih tolp, abortusov, piercinga, silikona, avtocest, ograj, sindikatov, zapornikov, tacosa, eksotike, črnih maš, seksa, spolnih bolezni, ločitev, nezakonskih otrok in disfunkcionalnih enostarševskih družin, pa tudi etničnih in socialnih manjšin, ki se med seboj ne razumejo, faliranih igralcev je več kot ljudi v Omahi, ilegalni imigranti so več kot dobrodošli, liberalci so prokomunistični, kalifornijski liberalizem je mutiral v norost, še huje - v »ameriški Rim«. Babilon!
Kalifornija, ki je izgubila sodno bitko z O.J. Simpsonom in kjer očetje zapuščajo sinove, da bi ustvarili »upornike«, ki bodo vodili Revolucijo, je ostala otok - še vedno se ni niti asimilirala niti spokorila. Še vedno ni postala del Amerike. Še vedno sanja. »Kalifornijske sanje so ameriška nočna mora!« Nič, za ameriško desnico je Kalifornija motnja, nekaj neameriškega, celo protiameriškega, dekadentnega in degeneriranega, »failed state«... ee, »rogue state«. Vsekakor, toda nihče je noče zapustiti. Desnica ne bo Kaliforniji nikoli odpustila, da ji je uspelo to, kar njej sami, pa četudi zaviti v biblično retoriko, ni uspelo - da je postala bolj vplivna od Biblije in da je puščavo spremenila v »božji vrt«. Desnica je kakopak »božji vrt« spremenila v puščavo. Vedno in povsod. Obenem pa desnica Kaliforniji ne more odpustiti, da je tisti pravi Zahod. Poglejte na zemljevid: bolj na zahod ne moreš. Bolj na levo tudi ne. S Kalifornijo bi najraje naredili to, kar so naredili z Irakom.
Celo guverner Arnold Schwarzenegger - Conan the Republican - je bil povsem nemočen. Kalifornije ni mogel spremeniti. Niti odrešiti. Prej narobe: če je hotel preživeti, je moral sprejeti njeno igro. In njene plesne korake. Moral se je preprosto prilagoditi. Živo si predstavljam zgroženost Jacka Cashilla, ko je na TV gledal velikega Arnija, ki je pripovedoval, kako je njegova soproga, Maria Shriver, tipična demokratka, po hiši navdušeno, napol orgiastično letala s posterjem Baracka Obame in vreščala: »Obama je zmagal! Obama je zmagal!!« Arniju, talcu Kalifornije, ki je Obami pred volitvami očital slabo kondicijo in »ideje brez mesa« (in ki so mu ob kandidaturi za guvernerja očitali »ščipanje« žensk), ni preostalo drugega, kot da je oznanil: »Zdaj je retorike konec - stoodstotno stojim za Obamo! Demokrati in republikanci se morajo združiti in rešiti Ameriko!« Volitve so mimo, izvoljen je Obama, zato je čas, da ideologijo zavržemo, je poudaril governator Arni, ki je leta 1969 nekemu svojemu avstrijskemu prijatelju pisal: »V Grazu me vedno zebe. Raje bom ostal v Kaliforniji. Tu sije sonce.« Bolj od sonca ga je fasciniral le prosti trg. Free enterprise. Jasno, tudi Obamo bo zato podpiral le pod pogojem, da Amerike ne bo spremenil v Evropo oz. da v Ameriko ne bo vpeljal »sovjetskega sloga delitve bogastva«. Ne da ni to za Arnija ena in ista stvar. »Odkar sem v Ameriki, se borim, da ne bi dobili takega sistema, kakršnega ima Evropa - katerakoli evropska država, ne le nekdanja Sovjetska zveza.« Je lahko kaj bolj ideološkega?
To, da je Evropa Obamovo zmago pospremila s takimi ovacijami, kot da je postal predsednik Evrope, ne pa Amerike, bi moralo Arnija zmraziti, toda nič manj kot stara modrost, da so volitve le uvod v ideologijo. Volitev je konec - čas je za ideologijo! Za overdose ideologije! Prihaja čas, ko bo desnica vse spremenila v ideološko vprašanje: socialno državo, univerzalno zdravstveno zavarovanje, dodatno obdavčitev najbogatejših - pa kredite, ki jih noče več nihče jemati, Američane, ki nočejo več kupovati in zapravljati (drobna prodaja je padla na nivo leta 1971), avtomobilsko industrijo, ki hoče »bailout« v slogu Wall Streeta (prodaja avtomobilov je padla za 32%), borza, ki se ne more pobrati, 250.000 delovnih mest, ki jih je vzel oktober, masivna in masovna javna dela, ki bi lahko nahranila brezposelne, Guantanamo, ki ga hoče Obama zapreti, in Irak, iz katerega se hoče Obama umakniti. Res veliko ideologije - oh, in retorike - bo treba, da bodo ljudi »prepričali«, da je multimilijardno subvencioniranje Wall Streeta in iraške vojne in Guantanama boljše in bolj legitimno od subvencioniranja univerzalnega zdravstvenega zavarovanja ali pa obdavčitve najbogatejših.

Triumf ameriške demokracije

Arni se lahko tolaži le s tem, da mu ni bilo treba odpirati sredinega časopisa, da bi izvedel, kdo je novi ameriški predsednik - dovolj je bilo, da je pogledal svojo ženo. Insajderko. Za hip si je morda celo zaželel, da bi živel v Teksasu, kjer žene volijo tako kot njihovi možje. Ne, Kalifornija ni Teksas. Au contraire. Teksas se spominja Alama - Kalifornija se spominja šestdesetih. Pa ne le leta '68, seksa, drog & rokenrola, kontrakulture & Charlesa Mansona, ampak tudi leta 1962, ko je končno prerasla New York in postala največje ameriško mesto, »novo upanje«, silhueta »nove Amerike«, ali kot je tedaj zapisala revija Look: »Kalifornija predstavlja obljubo in izziv, ki sta v srcu izvirnega ameriškega sna - spone preteklosti so tu dokončno potrgane.« Postbushevska Amerika je zdaj tam, kjer je bila Kalifornija leta 1962 - in Obama je Kalifornija Amerike. Obama je pač oboje, obljuba in izziv - obljuba, da so rasne spone preteklosti potrgane, in izziv ameriškemu snu, ki je bil tako izviren, da ni vključeval črncev. A to je le ena izmed malih ameriških ironij, stkanih iz velike amnezije. Kot ta, da so Jeffersona izvolili črnci, ki sploh niso volili. Kot ta, da je v Belo hišo, ki so jo gradili sužnji, prišel črnec. In kot ta, da letošnje volitve slavijo kot volitve iz leta 1800 - kot triumf ameriške demokracije, kot dokaz, da je mogoč miren prenos oblasti z ene politične stranke na drugo. In z ene rase na drugo.
A po drugi strani: še sreča, da Obama živi v Chicagu, ne pa v Kaliforniji, ker bi bil trenutno verjetno v zaporu - v Kaliforniji namreč obstaja sedemkrat večja verjetnost, da v zaporu pristane črnec kot belec. Ne vem, kakšna je ta verjetnost v Tennesseeju, toda mulca, ki sta tik pred volitvami »načrtovala« atentat na Obamo, so morali v tennesseejski ječi ločiti od sojetnikov - njuno življenje je bilo v preveliki nevarnosti.