»Tudi Obamo bom naštudiral!«

Jure Godler je fant s fotografskim spominom, ki se je pri šestih letih sam iz knjig naučil notnega zapisa, do konca osnovne šole prebral kompletnega Shakespearja v originalu in do svojega dvajsetega leta ustvaril preko 200 konkretnih glasbenih del ter priročnik za prevajanje Jamesa Joycea. Slovenska javnost ga pozna predvsem kot imitatorja na Radiu Ga-Ga in v Hri-baru, kjer se vsak vikend že leta levi v bizarne like od Marilyna Mansona do baby-Busha. O tej svoji dolgi imitatorski odiseji je zdaj napisal knjigo z naslovom Razgaljeni, v kateri sicer nihče ne pokaže joškov, je pa jedrnata in lahkotna kronika vseh zgod in nezgod širše imitatorske ekipe tekom let. »Bolje s kolesom h kurbi kot z Mercedesom v službo,« je zadnji stavek v tem zgovornem dokumentu časa, in Juretu se je uspelo prekletstvu redne službe ogniti na najboljši možni način.

Ko sva se pogovarjala pred dvema letoma, je bila slovenska javnost ravno na tem, da te odkrije kot zabavljaškega renesančnika ... Potem te je tudi odkrila, se nekaj časa po medijih laskavo žogala s tabo, zdaj te je pa v našem javnem prostoru spet bistveno manj. Povej, kje si zdaj?

> Pa v bistvu je res tako, kot si rekel: javnost te odkrije in vrže v zrak, ampak potem neizogibno padeš nazaj dol. Zdaj sem prav res malo, no, 'dol', ampak se čisto nič ne pritožujem. Na srečo se ukvarjam s toliko rečmi, da pride vsaka prosta ura še kako prav. Hvala Bogu nisem eden od tipičnih znanih Slovencev, ki so postali 'znani' zato ...

... ker so recimo mariborski frizerji ...

> Ali pa zato, ker so jih slikali, kako jim ga je na kakem balkonu neka baba imela v ustih.

Nastopaš pa še vedno kar precej, kajne?

> Ogromno. Kar naprej, skoraj vsak dan. Od tega živim.

Rekel si, da to počneš skoraj mrzlično - in sicer zato, ker te je ves čas malo strah, da se lahko ti nastopi nehajo. Da jih nekoč preprosto ne bo več.

> O ja, to se lahko zgodi kadarkoli. Zdaj sem doumel, da je postala ta naša družba tako totalno prepojena s politiko, da se na človekov razum preprosto ni več za zanašat. Te volitve, ki so zdaj za nami ... Pa jaz sem dva, tri mesece doma vsak dan bruhal zaradi tega.

Dobesedno?

> Ja, dobesedno. Veš, kakšno krvavo klanje je bilo zaradi tistega Surle! Še danes ne morem verjeti. Namreč, da je postala neka zdrava pamet tako do konca okužena z ... z ... Pa saj sploh ne vem, s čim! Ker to niti politika ni več, to je nekaj hujšega ... V petih letih Hri-bara se nam ni pritožil en sam politik, potem ti gre pa en novinar delat tak neverjeten cirkus ...

Pa dobro, a) politiki se niso javno pritoževali, temveč so raje podtalno rovarili proti vam preko marionetnega javnega zavoda in b) vsaj nekateri med njimi so pač očitno doumeli, da je apriorni prezir javnosti pač eden temeljnih delov njihovega poklica. Za kar dobijo vsak mesec sproti tudi skrajno konkretno kompenzacijo.

> V redu, ampak pri Surli je šlo vendar za spremenjen priimek! Ime je bilo drugo! Pa daj no mir, če greš v Ameriko in rečeš: President Shush fucks dogs all day long, pa kdo ti lahko kaj reče? Saj ne rečem, da ne gre za namig ...

Ampak namigi so vendar del osnovnega satirikovega arzenala!

> Tako je. Če nam vzameš pravico namiga, kaj nam potem sploh še ostane?

Je zdaj po volitvah na TVS Hri-baru že kaj lažje?

> Ne, nič. Še vedno ga terajo v pozen termin in celo iščejo triinpolurne filme, da bi jih predvajali pred njim ter oddajo s tem premaknili čim bližje polnoči. A na srečo jim ni uspelo: gledanost ni, kolikor vem, prav nič manjša. So pa pritiski čedalje hujši, in tole leto je bilo daleč najbolj ogabno leto doslej. Vsakič, ko pridem s kakega potovanja, v avtu mrzlično preklapljam med postajami in iščem glasbo - kakršnokoli glasbo - samo da mi ne bi bilo treba poslušati tega, kako kdo kaj govori. Samo da ne slišim, kako kdorkoli o čemerkoli govori v slovenščini. Ampak na dolgi rok ti nikoli ne uspe: čez dva tedna si že spet cel tu notri v tej brozgi.

Najbrž se tudi zato toliko bolj strastno zatekaš v magijo. Ker to je tisto, kar te v zadnjem času najbolj vleče, kajne - čarovniški triki?

> To me vleče že od malih nog, a nisem imel nikoli denarja - kajti čarovnija je zelo draga stvar. No, zdaj si to lahko privoščim in treniram s polno paro. Mogoče je malo razlog tudi to, ker je moj paradni konj Bush tik pred tem, da se upokoji. In to pomeni, da bo v mojem repertoarju kmalu zazevala velikanska praznina.

Kaj pa Obama?

> Ti, mi ne leži najbolje. Ampak ga bom naštudiral.

Kako daleč si pri študiju čarovnij?

> Že kar daleč! Jih tudi že javno izvajam. Imam dve glavni podvrsti čarovnij: resne - torej take, kot jih dela David Copperfield - in zabavne, pri katerih rad imitiram svojega pradedka, ki mu je šlo vse narobe.

Tvoj pradedek je bil čarodej?

> Ne.

Ampak mu je šlo vse narobe?

> Ne. V celoti sem si ga izmislil. Johannes Godlerfield.

In kakšni triki te najbolj rajcajo?

> V bistvu predikcija. Številke. Recimo: številko imam zapečateno v ovojnici in celo predstavo visi pred vsemi tam na steni. V publiki potem vsakdo pove neko cifro, ki se jih nato vse sešteje - in glej ga, zlomka, če ni seštevek ravno tista številka, ki je ves čas visela tam gor!

Ježeš, to se sliši pa že prav res magično.

> Ja, s tem da to ni iluzija, temveč mentalizem.

Pa je to sploh še čarodejstvo ali že meji na kaj mejnega?

> Ne ne ne ne, kje pa! Nihče nima nadnaravnih sposobnosti. Vse je trik. Razen morda tisti Chris Angel ... ali pa Uri Geller ...

Urija Gellerja so imeli dolge tedne zaprtega na Stanfordskem inštitutu, kjer so znanstveniki na koncu presodili, da on dejansko ima nadnaravne sposobnosti.

> Res? Ampak to je trik, ti povem. To je vse trik. Banachek, recimo, je angleški čarodej in car mentalizma. Tudi njega so imeli na opazovanju, pa jim je potem vsem razložil, kako jih je nategnil.

Pa ti je tisto z na steni visečo zapečateno številko že kdaj ratalo?

> Vedno rata. To je star trik. Ampak jaz vedno iščem nove načine za stare trike.

Seveda. Razrezati žensko, to je pasé ...

> Tako je.

In katera je tvoja največja ambicija? Kateri trik te najbolj rajca?

> Hm. Metamorfoze.

Česa v kaj?

> Čarodeja v asistentko. In obratno. Čarodej in asistentka imata vsak svoje pregrinjalo, ga vržeta v zrak in sta s tem zamenjala poziciji. V eni sekundi. To, to mi je izziv!

Pa delaš na tem?

> Delam, delam. Je pa zelo težko.

Kolikor slišim, si spoznal Davida Copperfielda.

> Tako je. Čisto naključje. Ko sem bil v Las Vegasu, sem čakal na njegov nastop, in je k meni pristopil njegov tim. Ker, saj to vemo, kajne, da si s tistim, ki si ga takole malo 'sposodiš' iz publike, vedno vnaprej dogovorjen?

Pa, eni recimo ne vemo. Eni smo še vedno taki, no, v Alanu Fordu bi rekli 'pomalo priglupi'. Eni recimo dejansko vlagamo v delnice ...

> Ne, ne, vedno si dogovorjen. Pa četudi samo v toliko, da si zagotoviš njegovo nominalno sodelovanje. Ker če čarovnik med nastopom pokaže v publiko in mu potem tista mamka sramežljivo odkimava in se vleče ven - Ne ne ne, jaz pa že ne! - je s tem zgubil ogromno karizme. No, v glavnem, oni so prišli k meni in me peljali za oder, kjer so mi dali kravato. Saj razumeš - da bo lahko potem David Copperfield rekel: »Sir, I love your tie, come with me! In začne potem tvoja kravata sama od sebe plesati.

Čakaj, ampak publiki te pa proda kot naključno izbranega gledalca z naključno kravato?

> Tako, tako.

No v redu, ampak to pomeni, da magija raznih davidov copperfieldov ne temelji toliko na iluziji kot na dejanski konkretni debeli laži!

> Absolutno. To so vse hudi nategatorji. Ma daj, nehaj - tistih trinajst naključnih ljudi, ki jih vidiš za veliki finale izginiti v eksploziji in se takoj zatem rematerializirajo tam čisto na drugem koncu dvorane pred vhodom, teh trinajst naključnežev lahko kako uro prej recimo vidiš, kako imajo vajo. Ampak jaz to odobravam. Meni je vseeno, samo da je dober show! Lahko so čisto vsi drugi člani publike razen mene najeti, samo da jaz vidim fenomenalen show! Je pa res, da ima Copperfield najete tudi naključne člane publike, da sprožajo spontane stoječe ovacije. Tisto isto punco, ki sem jo en dan videl to početi, sem naslednjič videl, kako preži v nizkem štartu tik ob meni. Preži in čaka, kdaj bo Copperfield rekel točno določene besede, da bo lahko vstala in ginjeno ploskala. To se mi pa več ne zdi v redu. To je pa tudi zame preprosto čez. Je pa res, da je David Copper-field vsaj toliko pošten, da nasploh pove, da gre vedno za neko iluzijo ... Da ni tako kot eden izmed tistih čarovnikov - in ni jih malo - ki so imeli v otroštvu prometno nesrečo in po njej so se jim začele dogajati čudne reči in blablablablablabla.

Prav imaš, treba je spoštovati ljudi, ki so iskreni glede svojih laži. Ampak greva naprej. Pred leti si mi rekel, da ste vsi okrog Radia Ga-Ga eni taki totalni »marketinški kreteni«, da torej delate skorajda zastonj. Si zdaj to knjigo o vas morda napisal tudi zato, da bi obrnil ta trend?

> Ah, kje pa. Napisal sem jo predvsem za nas, da bomo imeli nek spomin. Trend se je pa že itak obrnil in zdaj predvsem z nastopi zaslužim zelo dobro. Še posebej pa, odkar sem si najel organizatorja ... Zdaj me vsi skupaj tudi neprimerno manj nategujejo.

In za kaj potem daješ ta prisluženi denar?

> Oh za hrano in za bencin in to ... No, je pa Jure Godler nekdo, ki mu v tem trenutku manjka samo še par knjig in bo imel doma kompletno Mozartovo knjižnico!
Ee ...?
> To pomeni tiste knjige, ki jih je imel Mozart doma v svoji knjižnici - in v veliki večini primerov tudi iste izdaje!

Torej dejansko več kot dvesto let stare knjige?

> Tako je.

Koliko ti jih pa še manjka?

> Res samo ene par. Manjka mi recimo ena, za katero bi ga takrat, če bi vedeli, da jo ima, najbrž aretirali. Gre za knjigo Metaphysik in der Konnexion mit Chemie - napisal jo je Oetinger, izšla je leta 1770 in je bila tako kontroverzna, da se nikjer več ne dobi. O alkimiji.

In koliko je potem vseh knjig, ki jih je štela Mozartova knjižnica?

> Takole: naslovov je štirideset, ampak kot en naslov se štejejo tudi razne Metastasijeve opere, ki jih je vsega skupaj deset knjig.

Ja kje si pa vse to našel?

> EBay. In pa ABebooks, tam najdeš vse. Je pa res, da so ljudje na srečo tudi malo trapasti oziroma nevedni. Jaz sem recimo dobil Atlas des enfants, torej atlas za otroke, za 300 evrov! Če bi lastnik vedel, za kaj gre, bi šel pa gotovo za kakih 10.000. Mozart, hecno, je imel doma cel kup resnih knjig in nekaj okultne literature, poleg tega pa tudi res ogromno otroških knjig! In 300 evrov po 300 evrov, pa se nabere.

In potem pogledaš svojo repliko Mozartove knjižnice in ...

> In potem sem tako ponosen, da ni besed! Saj tudi nasploh me čedalje bolj vlečejo stare stvari - čedalje bolj bi kupoval tudi mize in stole, kakršne je imel.

Morda bi si lahko sestavil Mozartovo kopalnico?

> Ee, kopalnice res raje ne, ker bi bilo ekstremno nepraktično, ampak spalnico ... Vidiš, spalnico, to pa že!

Če sva že pri tem, kako kaj študij glasbe v Salzburgu?

> Mm, sem nekje na polovici ... Ampak zdajle je to nekako v drugem planu, ker sem se v celoti fokusiral na špile po Sloveniji. V Salzburgu sem sicer malo razočaran glede svojega glavnega predmeta, vsi stranski so pa perfektni, brez pripomb!

Kaj je narobe z glavnim predmetom?

> Moj profesor se v življenju ukvarja predvsem s kompozicijo moderne glasbe in potem forsira tistega svojega Cagea in take reči ...

Ježeš, pa saj to se ti vendar ponavlja zgodovina! Hočeš reči, da te celo v Mozartovem rojstnem mestu posiljujejo s tem modernističnim davežem?

> Tako je. Ampak samo pri kompoziciji, drugo je pa vse čisti užitek. Prideš na vaje iz glasbenega stavka in se samo usedeš in nič ne pišeš, vse se dogaja na klavirju ... Profesor ti da par not teme in ti naroči, da zdaj iz tega sestaviš fugo, potem se ti na klavirju še malo pridruži ... Ma to je čista radost!

V knjigi si napisal, da ti nikoli ni bil všeč izraz 'imitator', češ da ne upošteva tudi kreativne komponente, ki jo Ga-Ga-jevci vlagate v svoje like. Ob tem pa si dodal, da izraz vseeno uporabljaš, ker v slovenščini preprosto še nisi našel boljšega. V bistvu bi ti bila najbolj všeč izraza artist ali performer, kajne? Ampak to sta žal angleški besedi ...

> Ja, in če bi si v slovenščini rekel 'performer', potem bi me mnogi najbrž imeli za enega izmed tistih, ki se zbirajo na kaki Metelkovi in skupaj zašraufajo tri cevi in je to potem zanje kar naenkrat 'performance', daj ga no srat ...

Dobro, jaz sem razmišljal ... Kaj pa recimo izraz 'burkež' ali 'burkaš'?

> Ej, ta mi je takole na prvi vtis pravzaprav čisto všeč ...

No, razmisli. Potem pa me v zvezi s knjigo zanima tudi tole: je v tistih začetnih, iz One prekopiranih kolumnah, ko govoriš o tem, kako doma v svoji sobi natanko veš, koliko korakov te loči od čisto vsakega drugega prostora v hiši ... Je to tvoja oblika obsesivne kompulzivnosti?

> Ma ne. Ne. To je moj hommage stilu montypythonovcev. Ki nek absurd stokrat ponovijo - do te mere, da normalnemu človeku že kar prekipi.

In ti torej na ta način malo po montypythonovsko zajebavaš bralke One?

> Ne, ne, saj jih niti toliko ne zajebavam, kot jih, no ...

Aha, v bistvu bralke One povabiš, naj ti sledijo v montypythonovsko kritiko vseobsegajočega absurda, ki ga živimo?

> Ja! Ja! Vidiš, to je to!

No, vso srečo pri tem. Koliko pa kaj na splošno bereš slovenske medije?

> Nič. Vedno, ko to storim, mi je žal. Pa saj ni tam notri nič za prebrat! V zadnjem času velikokrat rečem, pa bom še enkrat: ljudje, če ste normalni, se preselite ven iz te države. Kamorkoli na sever: lahko strogi sever, lahko severovzhod, lahko severozahod. Samo stran od tukaj, kajti s to državo je pa nekaj tako strašno narobe ... Okej, z vsako državo je nekaj narobe, ampak z našo... Pa to je zdaj že tako vseprisotno, da se ne da sploh več niti definirati - to samo čutim, vsak dan, kot nek grozljiv pritisk tukaj zadaj za očmi.

Zakaj se ne bi dalo definirati? Jaz bi to recimo definiral takole: 'Slovenija je morbidna grapa, kjer so se čisto vsi možni paraziti docela sneli s ketne.'

> Ooo. Pa saj to je natanko to! Pa od kod si to potegnil?

Ha ha, jaz sicer ne čutim pritiska za očmi, vendar o tem vseeno vse preveč razmišljam.

> No, ampak potem daš to z verbalno kreativnostjo očitno vsaj malo ven, meni pa to udari na depresijo. Letos sem bil že trikrat v taki depresiji, da nisem bil prepričan, če se bom pregrizel skoz. Potem mi je vedno uspelo tako, da sem ogromno spal in se ukvarjal izključno z rečmi, ki so daleč daleč od našega časa. Razen seveda tega, da sem veliko igral Nintendo, in sicer Super Maria.

Pa saj tudi Super Mario je po duhu v bistvu daleč daleč od našega časa. Ampak prej si rekel, da ti Obama kot lik za imitiranje ne leži najbolje. Kako to? Noam in Silvio bi rekla, da bo treba brž v solarij!

> Temnopolti moški imajo v svojem glasu nekaj, kar mlad bel fantek težko imitira.

Kaj bi torej šele bilo, če bi bil novi predsednik Amerike James Earl Jones?!

> Ma to bi še šlo, kajti on je taka omara, da bi ga bilo gotovo skrajno lahko karikirati! Imaš ljudi - recimo Bush ali France Bučar - ki jih je zaradi zelo specifičnega govora silno lahko karikirati. Medtem ko Obama ...

Hočeš reči, da je malo antiseptičen?

> Delno, ja. Delno najbrž res. Ampak ga študiram.

Ker se pri nas vedno vse konča s politiko, pa se dajva še midva. Pred meseci smo vsi prav pošteno pobuljili, ko smo te na ustreznem spletnem domovanju uzrli kot strumnega podpornika SDS. Priznam, da mi to nekako ni šlo v račun. Kaj je bilo s tem?

> Ojoj, to pa res. Naj ti povem. Mene je klicala Nina Orel. To je -

Vem.

> Jo poznaš?

O, poznam, poznam.

> Pa kaj je narobe s to žensko?

Nič, kar bi ti lahko razložil takole na hitro, pa da me ona zaradi tega potem ne bi mogla še kar utemeljeno tožiti.

> Aha. No, kakorkoli že, ona me kliče in poprosi: Ali bi ti lahko kaj napisal o dosedanjem delu vlade v tem mandatu? Jaz sem ji rekel, joj, saj sem vendar povsem apolitičen človek ... Pa mi ona pravi, ni problem, saj lahko je čisto nevtralno. Vprašal sem jo, kje bo to objavljeno, in mi je rekla, da v časopisu, ki bo šel decembra v vse domove. Pa sem rekel okej in napisal. Napisal sem, da se mi zdi fino, da je vlada uvedla vinjete - ker se pač veliko vozim in na ta račun po novem tudi kaj prišparam - in pa to, da je prepovedala kajenje v lokalih, ker mi zdaj ne smrdi več obleka po čikih. No, jaz to napišem in pošljem in je potem tudi objavljeno, čeprav malce sfrizirano ...

Kaj, posegali so v tvoj tekst?

> Ja, ampak tako neeeežno, subtilno ... Zelo po robovih. V tekstu se je recimo pojavila beseda 'pohvalil', pa sem skoraj prepričan, da je jaz nisem uporabil ... Ampak dobro, sem rekel: naj bo. Potem sem bil pa v Las Vegasu na predstavi Davida Copperfielda, in po koncu mi je Davidov tim - tako kot vsakemu 'naključno izbranemu sodelujočemu' - v roke potisnil zapečateno kuverto. Na njej je bilo napisano: Nikar me ne odpri, ko prideš nazaj v hotelsko sobo, temveč me raje daj pod blazino in zjutraj te bo čakalo veliko presenečenje! In jaz - romantična, zanesenjaška duša - to tudi storim, in glej če me ni zjutraj čakalo prav res velikansko presenečenje! Namreč mesidž Nine Orel v stilu: Jure, zgodil se je škandal, proti naši vednosti so te dali na internet kot podpornika SDS. Rabim tvoje potrdilo, da je to okej. Odpisal sem ji: prosim, da se to v trenutku odstrani, in prepovedujem nadaljnje objave kjerkoli. In takrat je kar naenkrat postala zelo neprijazna. Posodila mi je recimo bila dva Playboya, v katerih sta bila objavljena njena intervjuja s Sašotom Hribarjem, in se je takrat kar naenkrat spomnila, da ji ju moram do naslednjega dne vrniti na ta in ta naslov. Napisal sem ji, da je to žal nemogoče, ker me še en mesec ne bo domov, nakar sem dobil na to temo še ene par mesidžev, tudi kakšnega v stilu: Ju bom sploh še kdaj videla? Ampak dobro, to so malenkosti in nima toliko veze ... Bolj pomembno se mi zdi, da so se po moji vrnitvi - najbrž tudi zaradi tega incidenta - zaostrili določeni drugi, veliko bolj pomembni odnosi. Igor Pirkovič, Radovićev pomočnik na TVS, mi je bil pred odhodom v Las Vegas ponudil mojo lastno televizijsko oddajo, zdaj pa kar naenkrat za kaj takega sploh ni več hotel slišati, češ da Godler preprosto 'ni resen'. Je pa seveda tudi res, da se lahko najbrž res čisto samo v Sloveniji zgodi, da ti nekdo ponudi tvojo lastno prime-time televizijsko oddajo in pri tem nima blage veze, o čem bi ta oddaja sploh bila. In da ti to precej prostodušno tudi pove.

Mimogrede, kaj je bilo v kuverti Davida Copperfielda?

> Oh, njegova fotografija in par zmečkanih servetov, ki so bili - ugibam - tam zato, da bi se ustvaril vtis, kot da je notri moja kravata, ki mi jo David takole zgledno vrača. Ampak, sem si rekel takrat, tale David je pa kljub vsem iluzijam resnično fenomenalen čarovnik: napovedal je, da me bo zjutraj čakalo veliko presenečenje, in madona, če me ni res! Samo da je bilo pač to presenečenje skrajno neprijetno.