Nazaj v prihodnost

Politika vedno v paketu s spektaklom, entertainmentom - filmom. Dan po ameriških volitvah se je v Santa Monici - tam, kjer se zahodni Los Angeles zlije v Pacifik - začel AFM, American Film Market, največja filmska tržnica na svetu. Prišel je čas, da se »razdeli bogastvo«, kot bi rekel Obama. In glej, no, pred vhodom v hotel Loew's, glavno prizorišče sejma, nas tokrat prvič niso pregledovali. Nekateri so dahnili: Evo, se že pozna, da je zmagal Obama! To kakopak ni bil edini znak, da so se časi spremenili. Drugi znaki so bili bolj usodni, da ne rečem apokaliptični. In s tem ne mislim na južnoafriški film, v katerem se belcema rodi temnopolti otrok. Po resnični zgodbi!
Za trgovanje je bilo na voljo 1.022 filmov, zavrteli pa so jih 513. Robe je bilo torej ogromno, več kot kdajkoli. Problem je bil le v tem, da so bili vsi ti filmi financirani pred letom ali dvema - pred pokom Wall Streeta, pred finančno krizo. Gneče v ofisih ni bilo - včasih je bila. Prodajalci so imeli veliko lufta - včasih ga niso imeli. Kupci se niso pulili za filme, ki so šele v predprodukciji - včasih so se. Niso si podajali kljuk - včasih so si jih. Kupovali so manj, brez iskre v očeh. Nikamor se jim ni mudilo. Bili so selektivni in kapriciozni, pa četudi ne dvomim, da so najbolj prestižno robo, recimo rimejke Conana barbarja, Rdeče sonje in Tzametija 13, nadaljevanji filmov 300 in Pot v pozabo, mjuzikl z Nicole Kidman in Danielom Day-Lewisom, akcije s Slyjem Stalloneom in Jasonom Stathamom, komedijo z Ashtonom Kutcherjem, farso z Georgeom Clooneyjem, šoker z Melom Gibsonom, romanco s Catherine Zeta-Jones in Paranormal Activity, »najbolj srhljiv film leta«, prodali vnaprej. Prej so kupovali na slepo - zdaj niso. »Film bomo kupili, ko bo posnet in ko ga bomo lahko videli!«
Nič, finančna kriza je zadela tudi filmsko industrijo. Rizični skladi so panično pobegnili s filmskega trga, tudi investicijski skladi so se pretežno umaknili - ti skladi so bili zadnjih nekaj let glavni vir filmskega financiranja. Novih skladov pa ni. Krediti so se skrčili, banke denarja za filme ne posojajo več tako zlahka, obresti so šle gor - budžeti posledično tudi. Cene so postale depresivne. Še lani je bilo vse drugače: krediti so bili poceni, vse so snemali s krediti, vsakdo ga je dobil, posel je cvetel, kapitala je bilo preveč - in filmov tudi. Z boomom je prišla tudi mentaliteta norega trošenja in nepregledne, neobvladljive množice filmov, izmed katerih so mnogi ostali brez distributerja. Brez priložnosti. Ne da se je kdo žrl. Zdaj je tega konec. Wall Street, ki je samo med letoma 2005 in 2007 v filmske produkcije spumpal štiri milijarde in pol dolarjev in ki je bil zadnja leta tudi banka malih, neodvisnih filmskih firm, je padel v depresijo, tako da bo filmov manj, kar pa ni nujno slabo. Ne bodo se več žrli med sabo, imeli bodo več manevrskega prostora, profitna okna bodo dlje časa odprta. Manj bo filmov, ki bodo ostali brez distributerja - in več bo filmov s happy endom. Žurka bratov Weinstein, prej vedno pompozna, je bila tokrat le interne narave.
Ergo: filmski trg je paničen. Še posebej panični pa so lastniki in operaterji kinodvoran, heh, multipleksov. In iskreno rečeno: za paniko imajo dovolj razlogov. Ker se finančna kriza fatalno seli tudi na glavno ulico, v »realni sektor«, jih je strah, da bodo ljudje ostali doma, da ne bodo več hodili ven, v kino, da bodo torej kino s svojega spiska izdatkov preprosto odpisali. Dalje, televizije so vse močnejše in vse bolj konkurenčne, ali bolje rečeno - mnoge TV serije izgledajo bolje kot večina h'woodskih filmov. Lost, Prison Break, Wire, Mad Men, Weeds, Californication, Closer, Dexter, True Blood, Damages, Battlestar Galactica in tako dalje. Zakaj bi šli v kino, če pa so TV serije bolj podobne filmom kot filmi, ki jih vrtijo v kinu? Dalje, nove digitalne platforme ljudem omogočajo, da si filme »vlečejo« domov, v dnevno sobo: video-on-demand (alias VOD), downloading (legalni in ilegalni), streaming. iTunes, Amazon Unbox, CinemaNow, Movielink, Vongo, Jaman, Netflix. YouTube Screening Room zaenkrat vrti le kratke filme, toda do celovečercev je le še korak, da ne rečem klik. Ljudem ni več treba v kino, da bi videli najnovejše filme. Kino imajo doma.
In repertoar »domačega kina« lahko vedno dopolnijo tudi z dvdji, pa četudi dvd trg ni več tako močan kot pred leti. V Ameriki je letos prodaja dvdjev padla za 10%. Da bi bila mera polna, pa se Blu-ray, high-definition format, ki naj bi nadomestil klasični dvd, ne prijemlje tako eksplozivno, kot so pričakovali in napovedovali, prej obratno - prijemlje se počasi, celo prepočasi, tako da nekateri dvomijo, da se bo sploh kdaj res prijel in postal glavna oblika home-entertainmenta. Njegov pohod naj bi upočasnili - morda fatalno! - prav VOD, downloading in streaming, še toliko bolj, ker so se zadnje čase izpopolnili, tako da so vse bolj user-friendly in vse bolj konkurenčni. Recimo, v Koreji si Umri pokončno 4 »pretočiš« v petnajstih minutah. Ko bo filme mogoče »pretočiti« tako hitro kot pop štikle, bo konec. Vsaj tako pravijo. Downloading je v resnici razmah Blu-raya tako upočasnil, da se je HD DVD, Toshibin high-definition format, ki je že izgubil bitko s Sonyjevim Blu-rayem, vrnil, in sicer na Kitajskem: pod imenom China Blue High-Def (alias CBHD). Plus: Blu-ray, igračka za »zadnjo generacijo optičnega formata«, kot je rekel neki analitik, je za recesijske čase predrag. No, Blu-ray morda res ne ruši rekordov, toda za kino ni dobra novica.

Sveti Gral

Vsi, ki imajo v svojih portfeljih multiplekse, zato strmijo v prihodnost. Vsi pač hočejo v prihodnost. Toda preden gredo v prihodnost, morajo za hip še v preteklost - no, v preteklost svoje prihodnosti. V preteklosti so namreč našli odgovor na dileme, ki jih zastavlja prihodnost. Vsaj tako se jim zdi. Čakajte, kaj je že storil Hollywood v petdesetih, ko je začela kino ogrožati televizija in ko je začel obisk padati? Začeli so snemati in prikazovati 3D filme. Ali bolje rečeno: rešitev in prihodnost so videli v 3D filmih. In tako je tudi zdaj: rešitev za kino spet vidijo v 3D filmih. Ne brez razloga. Koncertni film Hannah Montana/Miley Cyrus - Best of Both Worlds Concert Tour, ki so ga vrteli v 3D dvoranah, je bil orjaški hit. Samo v Ameriki je vrgel 65 milijonov dolarjev - stal je le 7 milijonov. Vau, so rekli - očitno smo na sledi nečesa velikega! Sci-fi Potovanje v središče sveta, ki ni bil sicer nič posebnega, je bil še boljši test: ko je štartal v Ameriki, je prvi vikend v 3D dvoranah pridelal skoraj štirikrat toliko kot v navadnih 2D dvoranah. Vsi so si rekli: šit, kaj bi šele bilo, če bi ga lahko štartali v več 3D dvoranah, če bi bilo torej v Ameriki več 3D dvoran! Denarja bi bilo kot pečka. Nekaj podobnega so si rekli ob Zemeckisovem 3D eposu Beowulf. Če bi bilo več 3D dvoran, bi bil iztržek biiiistveno večji.
V Ameriki imajo 35.000 dvoran, od katerih pa jih je za 3D predvajanje opremljenih le kakih 1.200 (na Kitajskem 700, v Britaniji 300, v Franciji 150). Okej, dodajte še 120 Imaxov, ki lahko prešaltajo tudi na 3D. In to je vse. Razlog več, da so največji h'woodski studii in največje kinematografske mreže nedavno sklenili, da bodo financirali veliko konverzijo ameriških dvoran. Specifično: 15.000 dvoran bodo reformatirali, tako da bodo usposobljene tudi za prikazovanje 3D filmov. Kar bo stalo milijardo dolarjev. Manjše verige dvoran bodo sledile, in to po hitrem postopku. Velike transformacije - oh, »nove zore« - filmskega biznisa nočejo zamuditi. Vsi se hočejo integrirati. Nihče noče ostati segregiran. Točno, nihče noče zamuditi te nove »delitve bogastva«.
Jasno, 3D filmi imajo določene dodatne prednosti. Prvič, prikazovalci lahko za 3D filme zaračunavajo višjo ceno kot za navadne, 2D filme. In drugič, 3D filme je precej težje piratizirati. Tisti, ki so skušali to integracijo pripeljati do pojma, so začeli v multipleksih oddajati 3D prenose košarkarskih tekem. Hej, če ti televizija odžira kino, jo pripelji v kino! Mark Cuban, lastnik ekipe Dallas Mavericks, filmske firme Magnolia in mreže multipleksov, popolni integrator, to počne v Dallasu. Nič čudnega ne bi bilo, če bi začeli v multipleksih predvajati tudi 3D verzije TV serije.
3D format je hitro dobil velike apologete in apostole - Stevena Spielberga, Jamesa Camerona, Petra Jacksona in Roberta Zemeckisa. Same filmske trademarke. Avatar, Cameronov sci-fi epos, ki štarta ob koncu leta 2009, bo 3D. Studio DreamWorks, čigar soustanovitelj je Spielberg, je napovedal, da bo odslej vse svoje animirane filme posnel v 3D. Vse! Brez izjeme. Disney - in Pixar, njegov najbolj prestižni dobavitelj - tudi, začenši z animiranim spektaklom Monsters vs. Aliens, ki štarta marca 2009. Spielbergov Tintin, posnet po slovitem belgijskem stripu, bo 3D. Tudi četrti Shrek bo 3D. Pa Zemeckisova verzija Dickensove klasike A Christmas Carol. Vse bo 3D. Toda ne le za naprej, ampak tudi za nazaj. Vse velike franšize, recimo Vojno zvezd, Gospodarja prstanov in Svet igrač, in mnoge kultne filme, recimo Zoro živih mrtvecev in Predbožično moro, bodo nadgradili in reformatirali v 3D. Jasno, vse bodo reprizirali v kinu. Z vsem pompom. Stroški reformatiranja v 3D, ki niso ravno povsem zanemarljivi in ki znašajo približno 15-20% budžeta (15 milijonov dolarjev pri animaciji, 75.000-135.000 dolarjev na minuto filma), nikogar ne skrbijo. Le zakaj? Za 15% budžeta bodo dobili nov film, nov hit, novo globalno senzacijo. Gospodar prstanov 3D! Imperij vrača udarec 3D! Filmi ne bodo več nikoli zastareli, ampak bodo večno novi.
Toda 3D ni prihodnost, ki si jo skuša prisvojiti le veliki Hollywood. Zajezdile so ga tudi male firme, recimo Cinemavault, ki grozljivko Scar - »svetovno 3D horror senzacijo« - ponuja »in terrifying 3D«. 3D so zajezdili celo Finci, Norvežani, Južnoafričani in Indonezijci, da ne govorimo o Špancih, ki pakirajo 3D božično farso Sveta noč, in Francozih, ki že snemajo dirkaški ringelšpil Louis La Chance, animirani film o monaškem grand prixu '34. Celo Antonio Banderas bo produciral 3D animirani film. Naslednje leto bo na trg prišlo okrog 20 novih 3D filmov - leta 2010 naj bi jih prišlo že več kot 30. Nič, vsi hočejo sodelovati pri tej novi »delitvi bogastva«. Tudi Sergej Racman, šef Koloseja, ki je vmes investiral v portlandsko fabriko 3D očal in v animirani 3D film Muhice osvajajo Luno - in ki si zdaj mane roke in portfelj: naročil za 3D očala je toliko, da jih ne morejo sproti delati, Muhice pa so hit, tudi pri nas, kjer jih je mogoče videti v petih dvoranah, jasno, v obeh XpanDih (ljubljanskem in mariborskem) in treh kolosejskih dvoranah (ljubljanski, kranjski in koprski).
In prav 3D očala so največji problem 3D filmov: muka! Tista jebena očala so popolni nebodigatreba, čisti štrapac. Toda: pomoč že prihaja! Vsi tuhtajo le to, kako bi se znebili teh očal - kako bi torej ljudem omogočili gledanje 3D filmov brez 3D očal. Vprašanje je le, komu bo to prej uspelo: kinu ali televiziji? Televizorji, ki omogočajo gledanje 3D programov s 3D očali, so že na trgu, tik pred lansiranjem pa so menda že tudi televizorji, ki omogočajo gledanje 3D programov brez 3D očal. Kar utegne biti za kino spet zoprno: 3D ne bo rešil kina, ampak televizijo. Hja, 3D utegne biti sveti Gral televizije.
Toda Muhice imajo isti problem kot Potovanje v središče sveta: kot film niso nič posebnega. Še več: kot film so antiklimaks. In natanko to je v petdesetih ubilo 3D filme: razlog, da niso trajali, ni bil v tem, da so bili le »modna muha«, le »igračka«, ampak v tem, da so bili preprosto preslabi. Publiko so podcenili. Pozabili so, da ljudje nočejo gledati formata, ampak film. Ko pridejo prvič, jih morda res impresionira trik, toda ko pridejo tretjič ali petič, jih zgolj trik ne poteši več - videti hočejo film, ki je na nivoju »magične« tehnologije, s katero maha. 3D filmi bodo morali biti taki, da jih bo mogoče gledati, ne da bi nas bolela glava in ne da bi nas bolele oči, predvsem pa bodo morali premagati, kot je opozoril neki analitik, tistih naših »100 let izkušenj gledanja 2D filmov«.