20. 11. 2008 | Mladina 47 | Kolumna
Material za voditelja?
Brez močnega in dobrega premiera ni dobre vlade, še najmanj v kriznih časih
© Tomaž Lavrič
Nova vlada začenja mandat v globalni krizi, za katero se ne ve, kako globoka in dolga bo. Kako se bomo znašli v njej ekonomsko, je kratkoročno odvisno predvsem od gospodarstva samega. Vlada mu lahko pomaga posredno (z dobro ekonomsko politiko, olajšavami, s selektivnimi spodbudami, splošnim varčevanjem itd.), najbolj pa tako, da bo socialno in politično življenje tudi v krizi ostalo čim bolj stabilno.
Pahorjevo moštvo potrebuje predvsem hladnokrvnost in treznost. Položaj vsaj za zdaj nikakor ni katastrofalen, panika in drastični ukrepi niso potrebni. Nenehno govorjenje o krizi krizo soustvarja in vodi v samoblokado ali paniko v času, ko je najbolj potrebno naglo, a razsodno prilagajanje okoliščinam. Krize torej ni treba ne zaklinjati in ne minimizirati. Pahorjevo geslo o ofenzivnem premagovanju trdih časov se zdi primerno. Če bo vlada v verjetni recesiji ohranila osnovno zaupanje prebivalstva, lahko iz težav skuje celo politični kapital.
Janševa zapuščina je mešana, scela pa slaba. Srečno naključje mednarodne konjunkture je prejšnja oblast slabo izkoristila. Rast je sama pospeševala in sproti porabila zaloge za slabe čase. Privatizacija državnega premoženja se je končala v kaosu in bleferstvu protitajkunske vojne, zadolženost je zelo narasla. Poslabšalo se je tudi temeljno makroekonomsko ravnotežje, nekakšna trajna slovenska odlika.
Socialno je družba po prejšnji vladi bolj razslojena, visoka rast se tudi ni prelila v boljše življenje povprečnega državljana. Slovenija je tako sledila klavrni neoliberalni zgodbi Zahoda. Slabše je tudi družbeno ozračje. To je odslikava značilne mešanice Janševega obdobja - trde roke, populizma in stihije -, mešanice, ki se kaže v hromeče-histerični zapuščini razpuščene policije, napol stavkajočega sodstva, zmede v zdravstvu, izsiljevalskih tajkunov, vojske pod težkimi kolesi Patrie, od EU prepovedanih vinjet, sprtih javnih uslužbencev, sramotno plačanih delavcev itd. Družbeno ozračje, z eno besedo, je slabo, za premagovanje krize pa izjemno pomembno. Če ga vlada ne bo umirila, ji bo trda predla.
Novi ministrski zbor se zdi soliden do dober. Nekaj imen v pomembnih resorjih zbuja dvome (Erjavec, Križanič), a to je pač cena koalicijskih vlad in morebiti zgrešenih mandatarjevih presoj. Na srečo je ministre mogoče tudi zamenjati.
Koalicija se zdi še kar stabilna, dokaj trdna je tudi poslanska večina v parlamentu. To je dobro izhodišče za samozavestno vladanje. Jasnejši profil celotne koalicije in vlade pa se bo še izoblikoval. Je liberalna, po odnosu do ekonomsko-socialnih vprašanj pa dokaj mešana. Neoliberalizem straši zlasti v LDS, po malem tudi v SD in Zaresu, a se je trenutno potuhnil. V tem pogledu deluje svetovna kriza na te stranke streznjujoče - ali pa bi vsaj morala. Pahor po novem že govori o močni državi in močnem tržnem gospodarstvu; to je napredek.
Naša politika kot celota ima kljub vsemu toliko zdrave pameti - predvsem pa čuti toliko božjega strahu pred volivci -, da glede nekaterih najbolj očitnih državnih prednostnih nalog lahko stopi skupaj. Stara in nova oblast (skupaj s centralno banko) sta tako v času medvladja še kar zadovoljivo sodelovali pri ukrepih za državna jamstva za naše banke.
Nasploh pa bo opozicija za vlado pasja. Znamenita ocena na spletni strani SDS je zgovorna. Oblast najbrž ne more upati, da bi Janševa stranka propadla kot stara LDS; to se ji lahko zgodi le, če bo izgubila še na naslednjih volitvah. SDS bo delovala tradicionalno: napadalno, demagoško, z nenehnim ponavljanjem obtožb, polresnic in laži, ki počasi obtičijo v ušesu. Jahala bo na krizi in socialni stiski, na liberalnosti oblasti, na konservativizmu in ksenofobiji (izbrisani) Slovencev itd. To ne bo konstruktivna opozicija, ampak bo družbo histerizirala. Če bo kriza dolga in ostra, oblast pa negotova, bo to zanjo idealno okolje.
Doseg drugačne politične kulture, na katero stavi Pahor, je zato omejen. Premier si je sčasoma pridobil sloves konsenzualnega in dialoškega politika. To je za razvoj koristno, ljudem pa na splošno všeč. Toda za ples sta potrebna dva. Vsega tudi ni mogoče rešiti dialoško, ampak gre samo proti toku. Mandat bo zaradi verjetne krize nadpovprečno konflikten in oblast čakajo spopadi s sindikati, z delodajalci, javnimi uslužbenci, opozicijo ...
Slednjo Pahor nenehno hvali, vabi k sodelovanju itd. S tem načinom bo lahko predvidljivo sovražnost Janše in njegovih grimsov deloma razgaljal, SDS pa se bo sama izločila iz splošnega procesa javnega dogovarjanja, če bo dobro stekel. Toda to je občutljivo početje. Če bo premier Janševo četico kar naprej gladil brez razloga, sam pa se dajal v nič oziroma mirno sprejemal tudi najbolj grobe žalitve, se bodo trditve opozicije v javnosti prijemale, SDS ne bo zato nič bolj sodelujoča, sam pa bo v očeh večine videti kot slabič. Slabič pa se v krizi ne more dobro obnesti. Skratka, Pahorjeva sama po sebi pozitivna spravljivost in drugačna politična govorica se lahko obrneta proti njemu. Premier bo moral to upoštevati - če ne zaradi sebe, pa zato, ker krize brez avtoritete ne more dobro zvoziti. Seveda pa ni treba, da postane janševski še sam.
Slovenski premieri nimajo moči ameriškega predsednika in Pahor bo v vladi bistveno manj dominanten, kot je bil Janša. Toda brez močnega in dobrega premiera ni dobre vlade, še najmanj v kriznih časih. Dokler Pahor ne bo prestal odločilnega testa oblasti, ostaja neznanka. Nekaj stvari ga priporoča že zdaj: potrpežljivo je predrugačil stranko in jo spravil na oblastni vrh. Pridobil si je naklonjenost večine prebivalstva, medijev in elit, velja za demokrata, zna umirjati in nastopati. Spretno je sestavil vlado.
Toda ali bo znal voditi zapleteno zgradbo koalicije in vlade, v kateri stranke in ministri nenehno težijo k avtarkiji in samopromociji? Je dovolj delaven in vztrajen? Zna sprejemati krizne, tudi tvegane in hitre odločitve, ko pa je tako dolgo cincal, ali bi sploh tekmoval za premierstvo? Zna postaviti pravo razmerje med celoto in podrobnostmi? Je intelektualno dovolj suveren, da se bo trajno obračal na sodelavce, ki niso kimavci? Ima voljo, da si razširi obzorje, ki je zdaj interesno preozko (nerešena vprašanja kapitalizma, okolje, demografija), zlasti pa v marsičem ostaja na ravni načel ali celo puhlic? Ima nenarejeno in torej trajnejšo karizmo? Se ne bo vdal srku opitosti z oblastjo?
Je, skratka, material za liderja, voditelja?
Potencial za to se nakazuje. A bomo videli.
Na ravni nastopanja si drznemo priporočiti rez: konec šminkanja, všečnosti, nenehnih samodopadljivih nastopov pred kamerami. S potrebno težo voditelja države v težavah to ne gre skupaj, sili v prenagljene izjave itd. Do volitev se išče priljubljenost, po njih avtoriteta. Inflacija všečnega nastopanja je ne prinaša. Glede tega se lahko Pahor uči pri Drnovšku in Janši: razumna redkost javnega pojavljanja veča politikovo zaželenost in dragocenost. Taka sprememba še ne pomeni, da se mora spremeniti v mrkega asketa; v redu je, da ostane odprt, radoživ in optimist.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.