Boris Pahor: Nekropola

Mladinska knjiga (Jubilejna zbirka), Ljubljana, 2008, 254 str., 24,95 EUR

+ + + +

Poročilo preživelega

»... svita se mi, da v odlomkih dojemam pomen, ki ga ima spomenik, pa čeprav samo nagrobni kamen, za nadaljevanje rajnikove pričujočnosti v svetu živih. Bolj kot pietetno dejanje je kos plošče ali kamna, ki ju postavimo na gomilo, poskus, da se zavarujemo pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti. Misel na ščepec pepela pa ne more zbuditi nobene prave podobe,« zapiše tržaški pisatelj Pahor v svojem najbolj - in vse bolj - znanem romanu iz leta 1966 (izid leta 1967), ki je potem doživel kar nekaj izdaj in prevodov, v zadnjem času pa se, tudi v tujini, vrstijo nagrade delu in avtorju. Nekropola je pričevanje o koncentracijskih taboriščih, v katerih je Pahor skoraj čudežno preživel: najprej zaradi infekcije na mezincu, ki jo je uspešno vlekel, ta mu je ponudila možnost tolmačenja, kasneje se je kot priučen bolničar med mrtvimi in umirajočimi za tifusom, jetiko, grižo, podhranjenostjo, podhlajenostjo, splošno izčrpanostjo nekajkrat za las izognil smrti zato, ker mu ni bilo treba na delo v rove in jaške, vendar za visoko ceno. Nekje zapiše, da je videl več mrličev, kot mu je preostalo dni življenja, in zdi se, da ta davno zapisani stavek drži tudi zdaj, ob 95-letnici, ko je še kako čil in bo še dni.

Njegov roman je spomenik tistim, ki niso preživeli, stkan iz spominov na uničevalni stroj, ki ga sproži obisk v muzeje preurejenih taborišč. Te obišče s skupino turistov, kot nekdo od zunaj, vendar pa mu pogledi na dobro ohranjene in naoljene krematorijske peči, v katerih so z mrtvimi greli vodo za tuširanje živih, spomini na klešče za prekladanje mrličev, ostanki vislic in vzorčne barake vrnejo prizore umiranja kameradov, podobe tistih, ki so njihovo smrt povzročili ali je vsaj niso poskušali preprečiti, in oba časa, na videz tako oddaljena, se pregneteta in prešijeta. Reakcije obiskovalcev, ki jim ne uspe rekonstruirati ponižanja in brez-pravnosti taboriščniške množice, se ves čas mešajo s travmatičnimi spomini.

Konec je spravljiv, čeprav je vse Pahorjevo delovanje od takrat ob zavzemanju za pravice manjšin in opozarjanju na raznarodovalno početje večine namenjeno ravno svarilom pred fašizmom v vseh oblikah, tako da je roman svojevrstno posvetilo žrtvam in hkrati opomin k čuječnosti. Med literaturo, memoaristiko slabše poznan, je romanu najbližje opus Prima Levija, italijanskega Juda, le da je Pahor vitalnejši, druži pa ju primerjava odisejevskega potovanja iz najmračnejšega predela pekla ven, v svobodo. Nekropola je v svojem neposrednem in neolepšanem, surovem realističnem slogu močno in udarno branje tudi še danes, več kot štirideset let po nastanku, in vse slike iz kacetov, ki smo jim bili izpostavljeni po tem, samo potrjujejo potrebnost njenega poslanstva.