27. 11. 2008 | Mladina 48 | Kultura
Natan
Reciklažni umetnik, ilustrator, grafični oblikovalec, občasno tudi pesnik
Natan v Galeriji Hest
© Borut Peterlin
Natanovih ilustracij ni težko najti. So na stenah lokala Od Žmauca sosed v Ljubljani, v oglasih za Cockto, na naslovnicah časopisa Blogorola, na animiranih voščilnicah portala Najdi.si, na letakih RDYO ... te dni pa tudi na stenah Galerije Hest. Za razstavo, ki so jo odprli v četrtek, je začel slikati v ponedeljek. Istega tedna. Improvizirana platna je sestavil sam.
Čeprav se je Natan šolal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Budimpešti pa je opravil specializacijo za ilustracijo, bi ga mnogi kaj hitro razglasili za pravega ekologa. Večina Natanovega dela namreč temelji na recikliranju. »Z reciklažo sem začel že pred petnajstimi leti. Že od nekdaj sem bil nor na stare, odpadne stvari, v katerih sem skušal najti novo funkcionalnost. Po kosovnih odpadih sem nabiral vrata omar in druge predmete ter jih uporabil namesto platna. Slikati na platno je brez zveze, saj imamo toliko drugih uporabnih materialov.« Tako je za zadnjo razstavo vsa platna sestavil iz odpadnega lesa in kartona. Čez lesen notranji okvir je napel valovito lepenko. »Zadnjič sem na primer kupil nov sesalec, ker mi je stari crknil, pa sem s škatlo, v kateri je prišel, lahko pokril dve platni.« Vse skupaj nato oblepi z rumenkastim lepilnim trakom za stene in ga pobeli z akrilno barvo za fasade. Ko na tako nastalo platno naslika svoje ideje, vse skupaj še polakira: »Da je vse gladko, bolj kompaktno, fino na otip, sveti se, pa še s cunjo se da pobrisati.«
Njegova zadnja razstava nosi naslov Pojezija u Kolorju II in je nadaljevanje istoimenske razstave iz lanskega leta, za katero je idejo dobil ob gledanju televizijskega prispevka o Festivalu vina in poezije v Medani. »Slučajno sem ujel prispevek in v njem gledal pesnika, ki bere svojo poezijo, ves zdolgočasen in resen. Smešno mi je bilo, da svoje poezije ne zna na pamet, zdelo se mi je, da smo še vedno v srednjem veku. Nič se ni spremenilo pri posredovanju poezije.« Predvsem pa se je Natanu vse zdelo skrajno resnobno, »brez vsake zajebancije«. »Pa sem rekel, da bom še jaz izdal knjižico s svojo poezijo, in to v samozaložbi.« Prva knjižica tako združuje Natanovo sarkastičnost z njegovim likovnim talentom, v podobnem ritmu pa se nadaljuje tudi najnovejša razstava. »Stara Lublana. Fak, bajk so mi spizdil,« in »Ne morš bit smešen, smešen si, al pa nisi,« sta le dva izmed utrinkov iz Natanove zabavne poezije, ki ji Petra Skaberne, avtorica besedila ob razstavi, pravi »tekstovna nebuloza«. »Za besedila sem ideje pobiral od vsepovsod. Nekaj iz klasičnih pesmi, ki jih vsi poznamo, nekaj je zraslo tudi v moji glavi. Samo, da se mi je zdelo vsaj malo smešno.« Tako je na majhne listke pisal pesmi, nekakšne haikuje, ki jim je kot pravi ilustrator želel dodati tudi vizualni del. »Ilustracijo in tekst sem združil v nerazdružljivo likovno celoto. Da poezijo ne samo bereš, ampak jo moraš tudi gledati. Ne samo izbira besed, tudi oblika samih črk je pomemben del slike in poezije.« Vsako platno je svoja pesem, v njih pa kar mrgoli referenc na sodobno pop kulturo in besednih zvez, ki jih ta proizvaja.
Na razstavi so tudi tri skulpture. Ena je poslikan odslužen avtomat za kavo, druga poslikan kovček za bor mašino, tretja skupek plastenk in drugih odpadkov. »Delam predvsem iz svojih smeti in odpadkov. Če se mi pokvari telefon, ga porabim, če se mi polomijo sončna očala, prav tako, crkne televizor ... vse, kar bi moralo sicer na kosovni odpad ali v smeti, spravim. Ko imam ogromno kosov, jih začnem sestavljati. Podobno kot pri lego kockah imaš tudi pri odpadkih ogromno barv in oblik, potem pa moraš iz tega narediti nekaj novega. Ko imaš enkrat 300 ali 500 različnih kosov, so možnosti novih oblik neomejene. Kipe in slike delam tako, da nikoli ne vem, kaj bo prišlo ven,« pravi Natan.
»Najraje delam na tleh. Ko si zložim vse te kose po tleh, se velikokrat zalotim, da sem kot petletni otrok, ki se igra z odpadki, in si mislim: mater imam dober job, tukaj na kolenih nekaj zlagam, poslušam glasbo in se zabavam.« Ker je njegova mati 17 let delala v ljubljanski Operi, si je ogledal veliko opernih predstav, a opere še vedno ne prenaša. »Raje imam reggae, blues in drugo glasbo. Mogoče za opero nisem dovolj glasbeno izobražen, ampak nekatere moti, če drgneš stiropor ob steklo, druge pa ne.«
Za svoje zbirateljske potrebe si je pred leti nabavil predelan dvojni kozolec v vasi pri Trebnjem, kjer je živel približno tri leta. »Tam je bilo super, stalno sem slikal, oblikoval, skratka, bil sem zelo produktiven.« A med umikom na podeželje ga je klicalo vedno manj naročnikov komercialnih projektov, od katerih Natan živi. »Dejansko se moraš vsake toliko pokazati v kakšnem lokalu ali klubu v Ljubljani, da ljudi spomniš, da še obstajaš in delaš. Drugače te enostavno ne pokličejo več. Kot da te ni.« Zdaj spet živi v ljubljanski Šiški.
Komercialni projekti zahtevajo nekaj več discipline in vizije, saj je pogosto treba ustreči naročnikovim željam. »Če so naročniki velika podjetja z ogromno kapitala in če projekt cilja na veliko množico ljudi, so ti projekti bolj klasični, ker morajo biti vsem razumljivi. Meni se taki projekti zdijo malo brez zveze, saj so presežki pri njih bolj redki. Če pa naročniki niti sami ne vedo točno, kaj bi radi, pa so prej zgolj videli kakšen moj izdelek, ki jim je bil všeč, potem je super, s takimi je najlažje delati, ker lahko naredim, kar hočem, in se pri tem še zabavam.« Tudi pri delu za naročnike pogosto kaj reciklira. Ker ogromno riše, včasih je to počel tudi po 12 ur na dan, je lahko v zadnjih letih shranil ogromno materiala. Meni, da je skeniral in fotografiral približno 50 tisoč svojih risbic, ki so danes shranjene v računalniku. »Velikokrat sploh ne rišem na novo, ampak pregledam arhiv, dobim kakšno idejo in recikliram. Tudi sama obdelava je namreč pomembna. Včasih lahko kaj naredim iz napak, ki nastanejo pri skeniranju, ko ostane kje kakšen rob, kakšen listek iz trgovine ali telefonska številka. To so grafični elementi, ki jih lahko vkomponiram v drugačen kontekst in iz njih naredim na primer vzorec za posteljnino.«
Natan prav zdaj pripravlja celostno grafično podobo za novo, prihajajočo blagovno znamko Tubasurf, sodeluje pa tudi pri pripravi spletne strani Backgrounder, kjer si bodo uporabniki s posebnim generatorjem sami ustvarili ozadja za računalniško namizje ali mobitel. Nedavno je scensko opremil kombi za predstavo Naočnik in Očalnik v režiji Jaka Ivanca iz koprskega gledališča, pripravlja pa tudi opremo za klub Subsub, kjer bodo njegove grafike krasile šank in toaletne prostore. Za podjetje Krka pripravlja embalažo za zdravilo Nalgesin.
Komercialni projekti so poleg tega, da so nujni za preživetje, predvsem izziv. »Umetnost je del potrošništva, kupiti sliko je potrošništvo. Slika je za dušo, ni pa potrebna za življenje.« Očitke, da se umetniško prostituira, zavrača. »Ljudje, ki to pravijo, mogoče ne vedo, kako je biti brez denarja. Če imaš zaledje staršev ali če svoje slike prodajaš po visokih cenah, potem je lahko biti pameten. Tudi glasbeniki lahko ustvarjajo glasbo zase, pa potem vseeno kakšno melodijo prodajo za jingle.« Sam loči med oglaševanjem, pri katerem je v zloženki slika klobase, nad njo pa napisana nova, znižana cena, in oglaševanjem, pri katerem podjetja najamejo ljudi z občutkom za estetiko. »Tam najdemo elemente čiste umetnosti.«
Natan tisto oglaševanje, pri katerem prispeva ogromno svojih idej, izrablja po svoje. »Odkar imamo Društvo za kreativne in reciklažne projekte TRETAROKA, smo nekakšni Robini Hoodi. Jaz vzamem denar iz oglaševanja, kjer je vse usmerjeno v potrošnjo, s tem denarjem pa delamo projekte, ki idejno nasprotujejo potrošništvu. Potrošništvo tako sponzorira svojo lastno antipropagando. Gre za smešen paradoks, a nekaj moraš početi, da preživiš.« Tako so z društvom pred dvema letoma izvedli projekt Trash for Trash. Natan je skupaj s Sašo Kerkoš in Ido Hiršenfelder iz odpadkov sestavil superorožje. To je bilo nato razstavljeno v prostorih ob-rambnega ministrstva v Ljubljani, s projektom pa so gostovali tudi v prostorih hrvaškega obrambnega ministrstva. Pri tem ga najbolj zabava to, da jim je uspelo s sporočilom, ki nasprotuje orožju, gostovati na ministrstvih, pristojnih za njegovo nabavo. Kot da bi forma povsem premagala vsebino.
Nasploh je Natan najbolj kritičen do pogoltnosti bogatih ali, kot pravi sam, do preseravanja. »Recesija je posledica tega, da je peščica ljudi na tem svetu tako pogoltnih, da je šlo vse v tri krasne. Nekateri umirajo zaradi zastrupljene pitne vode, drugi pa se polivajo s šampanjcem, katerega steklenica stane toliko kot gradnja vodnjaka za celo afriško vas.« Tako pove tudi nekaj krepkih čez trenutno produkcijo MTV-ja, kjer oddaje, kot so Cribs, My Super Sweet 16 in druge, lepo ponazarjajo, kaj ga najbolj moti. »Moti me krivica na kateremkoli področju, sem občutljiv človek in včasih me kar strese.«
Dolgoročno razmišlja o tem, da bi v celoti oblikoval hišo, skupaj z njeno okolico, a se boji, da ne bo našel časa. »Potreboval bi kar nekaj življenj, da bi materialno uresničil vse, kar se mi dogaja v glavi. V petintridesetih letih še nisem imel dneva, ko bi doživljal ustvarjalno krizo. Imam samo premalo časa.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.