Karantena

zadržan +

Snemaj!

Kmalu po 11. septembru 2001 smo videli francoski dokumentarec o 11. septembru - skozi oči gasilcev. Ali bolje rečeno: skozi »oči« kamere, ki je spremljala prvi dan službe dveh newyorških gasilcev. Filmska ekipa je zjutraj prišla na gasilsko postajo in začela snemati gasilski vsakdan, nič posebnega, rutino, jasno, v upanju, da bo zadonela sirena in da bodo fantje šli v akcijo, z njimi pa tudi oba debitanta. In res, nenadoma jih pokličejo: akcija! Potrebujejo jih v Svetovnem trgovinskem centru - izgleda, da je vanj treščilo letalo. Vau! In že so na poti tja. Kamera jih spremlja - direktno, naturalistično, brez olepšav, tresoče, živčno, cineveritejsko, saj veste, iz roke. Ko vstopijo v lobi Svetovnega trgovinskega centra, vidimo le njih in lobi, ne pa tudi tega, kar se dogaja zgoraj, v višjih nadstropjih, tam, kjer je »pristalo« ugrabljeno potniško letalo. Šumi, ropot, panično tekanje, dim - in nenadoma pok. In še en pok. In še en pok. S Svetovnega trgovinskega centra skačejo obupani ljudje - in padajo na tla. Pred gasilce. Ne vidijo jih, le slišijo. Pok. Pok. Pok. Vmes, med gasilci/kamero in trupli, je namreč motno steklo. Toda vsem je jasno, kaj se dogaja: horror!
Karantena izgleda kot rimejk tega dokumentarca, le da se ne dogaja v New Yorku, ampak Los Angelesu. Če bi se dogajala v New Yorku, bi bilo to preprosto preblizu - preveč cinično, preveč perverzno, preveč morbidno, preveč eksploatacijsko. TV reporterka (Jennifer Carpenter) pride na neko losangeleško gasilsko postajo, da bi posnela prispevek o žitju in klitju gasilcev. S sabo pripelje snemalca (Steve Harris), ki ga bolj slišimo kot vidimo, posvetiti pa se namerava predvsem dvema gasilcema, menda najboljšima (Jay Hernandez & Johnathon Schaech). Vidite. Vse je še mirno, rutinsko in sproščeno, šejkanja je le toliko kot v prvem delu Cloverfielda. Pomeni: skoraj nič. Jasno, TV reporterka upa, da bo tudi kaj akcije. Razlog več, da dobi več, kot je iskala. Nenadoma jih namreč pokličejo, da ne rečem vpokličejo: potrebujejo jih v neki stari, upehani, dehidrirani, razpadajoči stanovanjski stavbi, podobni tisti, v katero se v Temačni vodi preseli Jennifer Connelly. Nič, tipična stavba, s katero lahko deliš svoje fantazije, svoje migrene, svoje travme, svojo klavstrofobijo, svojo paranojo in svojo norost. Celo sence bi vanjo stopile s tremo. Gasilci, nacionalni junaki, vstopijo kakopak junaško, toda pred sabo zagledajo le stanovalce, ki izgledajo kot sence, in Radeta Sherbedgio, ki zna odkleniti vsa vrata. In to počne epsko. Kot da je videl Batmana. Čakamo le, da bo dahnil: »Pukaj, brate, pukaj!« Ne da bi jim to pomagalo. Še preden se namreč dobro obrnejo, jih vojska že zaplombira - nihče ne more več ven. Karantena!
A po drugi strani, le zakaj bi sploh kdo hotel ven: v stavbi, očitno fatalno okuženi, se začne drugi del Cloverfielda. Ali bolje rečeno: drugi del Romerovega Dnevnika živih mrtvecev. Še bolje rečeno: finale Čarovnice iz Blaira. Šejkanju, švenkanju in fleširanju ni ne konca ne kraja, ljudem, ki se spreminjajo v divje, stekle, kanibalske zombije in ki potem ne kažejo nobenega rešpekta do TV reporterjev in nacionalnih junakov, pa tudi ne. Beži! Vrata! Rade, kljuuuuuč! Škoda, da vse to snemajo le z eno kamero. Zombiji - okej, kvazizombiji - morda res ne kažejo nobenega rešpekta do TV reporterjev, do novinarjev, do medijev, toda do novinarske svobode vendarle pokažejo rešpekt: TV ekipi pustijo, da vse to posname, vključno z zadnjim kadrom, s »presenetljivim« in »šokantnim« twistom, ki pa ga - ironično! - lahko vidite tudi v predfilmu. Če bi pošasti novinarsko svobodo zategnile ali pa suspendirale, ne bi bilo tega filma, kakor tudi ne bi bilo Cloverfielda, Čarovnice iz Blaira in Dnevnika živih mrtvecev. Oh, in prejšnjega Dowdlovega šokerja, The Poughkeepsie Tapes, v katerem pa je pošast - serijski morilec iz Poughkeepsieja, fotorobot najbolj pikantnih ameriških serijskih morilcev - svoj torture porn posnela kar sama. Je pa res, da sta snemalec in reporterka v Karanteni, rimejku španskega šokerja Snemaj!, prava profija - pokol mirno snemata. Spontano. Kamera ne pogleda stran. Tako kot ni stran pogledala 11. septembra. Pok. Pok. Pok.