Pogled nazaj

Ameriški pisatelj Edward Bellamy je leta 1888 objavil roman Pogled nazaj (Looking Backward), v katerem Julian West, fant iz Bostona, leta 1887 pade v neke sorte mesmeristični trans, zaspi in se zbudi leta 2000 - prav tako v Bostonu. Toda Amerika se je medtem povsem spremenila: Julian West je zaspal v kapitalizmu, zbudi pa se v socializmu! Delovni čas je zdaj bistveno krajši - ljudem ni treba več garati od zore do mraka. Tudi delovna doba je krajša - le 24 let. Vsakdo lahko opravlja poklic, ki mu najbolj ustreza. Za rekreacijo in relaksacijo je dovolj časa. Vsi se upokojijo pri petinštiridesetih. Proizvajalna sredstva so v skupni lasti - v lasti vseh. Bogastvo in dobrine se enakopravno delijo. Zadolženosti ni več. Pomanjkanja tudi ne. Ljudje uporabljajo kreditne kartice. Vojn ne napovedujejo več Franciji, Angliji in Nemčiji, ampak lakoti, mrazu in pomanjkanju. Julian West je navdušen, ko opazi, da ni več dimnikov in dima, in ko izve, da so »kruto metodo izgorevanja, od katere je bilo odvisno segrevanje«, odpravili.
Poslovanje in trgovanje sta po novem organizirani tako, da preskočita vso tisto množico posrednikov, ki produktom dvigujejo ceno. Družba, ki je ugotovila, da je tekmovalni ekonomski sistem do vseh preveč krut, nepravičen in poniževalen in da neprofitna industrija človeštvu služi bolje kot privatne korporacije, je po novem kooperativna, solidarna, partnerska. Prišla je pač do točke, ko je imela le dve možnosti: ali bo postala solidarna - ali pa bo zdrsnila v kaos in krizo. Ljudje so se uprli »koncentracijam kapitala«, »kapitalskim agregatom«, v katerih so videli nekaj tiranskega in opresivnega - način, kako jih skušajo neodgovorne, monopolistične, vsemogočne korporacije spraviti v suženjstvo, v »spektakel bede«. Rezultat: družbeno bogastvo je večje kot kadarkoli. Intelektualno bogastvo tudi. Ljudje so bolj produktivni in bolj kreativni kot kadarkoli. Kapitalistični izreki, recimo »Tvoja nuja je moja priložnost«, niso več držali vode. Toda do spremembe ni prišlo po nasilni, ampak po mirni poti, evolucijsko, brez revolucije: ljudje, nezadovoljni z vse hujšo neenakostjo in vse večjimi koncentracijami kapitala ter ozaljšani s štrajki, delavskimi organizacijami in sindikati, so ugotovili, da tako ne gre več. Argumentov proti spremembi preprosto ni bilo več.
Sebični, pohlepni, izkoriščevalski individualizem, na katerem je temeljila prejšnja družba, ni dojel, da je lahko profit bistveno večji, če se ljudje združijo. Ljudje so prišli do spoznanja, da sta industrija in trgovina bistveni za njihovo preživetje in da jih je nesmiselno prepuščati privatnim rokam, ki mislijo le na svoj privatni profit - to bi bilo tako, kot če bi vodenje politike prepustili kraljem. Ne, ljudje niso bili več tako nori, da bi biznis prepustili razredu, ki v njih vidi le plen, ki zlorablja njihovo nesrečo in ki jih hoče izstradati. Razlog več, da tudi kontrole nad gospodarstvom niso prepustili politikom. »Ljudstvo je postalo edini kapitalist.« Ljudje so se enakomerno zaposlili v različnih industrijah (»po potrebah industrij«), preostanek delovne sile pa se je zaposlil pri gradnji stavb, cest, infrastrukture - pri ustvarjanju »fiksnega kapitala«. Oziroma: »Delavec ni državljan zato, ker dela, ampak dela zato, ker je državljan.«
Bellamyjev Pogled nazaj je bil pop senzacija, orjaški bestseller, pravi superseller, eden izmed največjih tedaj - takoj za Kočo strica Toma in Ben-Hurom. Roman je bil zelo vpliven. Ne le da je sprožil val utopičnih romanov, ampak je sprožil pravo gibanje - politično, socialno, masovno gibanje. »Bellamyjevi klubi« so se rojevali kot gobe po dežju, prav tako pa tudi utopične skupnosti, zmodelirane po Ameriki iz romana Pogled nazaj, ki je ustvaril množico socialistov - množico Američanov, ki so hoteli živeti tako kot Američani v Pogledu nazaj. Bellamyjev je vplival na vse - tudi na dizajn slovite Bradburyjeve stavbe, ki so jo zgradili v Los Angelesu (in ki nepozabno nastopa v Iztrebljevalcu), in na Eugena V. Debsa, največjega ameriškega socialista in večkratnega predsedniškega kandidata, ki se je usodno spreobrnil prav pod vplivom Pogleda nazaj.

Vrnitev v utopijo

Ironično: leto 2000, v katero se je preselil Julian West, je že davno mimo, toda vpliv Pogleda nazaj je večji kot pred letom 2000. Še bolj ironično: k Pogledu nazaj se vrača Amerika, ki je sicer delala vse, da ne bi postala Amerika iz Pogleda nazaj. Celo 20. stoletje je od zore do mraka in od mraka do dne garala, da ne bi postala bellamyjevska, utopična, solidarna, kooperativna, »socialistična«. Zdaj je drugače. Amerika je začela gledati nazaj - k Bellamyju. Za začetek, tu je Barack Obama, novi ameriški predsednik, ki je že med predvolilno kampanjo poudaril, da je treba bogastvo deliti, in ki zdaj, odkar je president-elect, govori o »delitvi benificij in bremena«. Dalje, tu imate njegovo napovedovanje »spremembe«, spete s pozivi k večji solidarnosti in kooperativnosti, »novi etični odgovornosti«, in z obljubo zdravstvenega zavarovanja za vse. Dalje, tu imate eksperte, ki zdaj drug za drugim, tako rekoč verižno, poudarjajo, da Američani delajo preveč, da tolčejo po dve, tri službe hkrati in da je to problem. Dalje, tu imate tiste, ki enega izmed razlogov za veliko finančno krizo in kolaps kapitalizma vidijo v pretirani zadolženosti Američanov, navadnih državljanov, ki so kreditni sistem, profitni sistem in kreditne kartice vzeli preveč utopično. Dalje, tu imate tiste, ki pravijo, da bi morala Amerika napovedati vojno revščini (lakoti, mrazu, pomanjkanju), ne pa Iraku. Dalje, tu imate tiste, ki rešitev za propadajoče okolje vidijo v avtomobilih na hibridni/električni pogon in v odpravi »krute metode izgorevanja«.
Tu imate tudi odpuščene delavce, ki so okupirali Republic, čikaški kombinat lesne industrije (izdelovalec oken). Delavci so tovarno, v kateri so delali dolga leta, nekateri celo življenje, zavzeli zato, ker jim vodstvo ni izplačalo tega, kar jim dolguje, ker so izgubili vse beneficije, vključno z zdravstvenim zavarovanjem, in ker so jim direktorji to, da bodo tovarno zaprli, povedali prepozno, šele v zadnjem trenutku. Pri okupaciji kanijo vztrajati toliko časa, dokler ne bodo dobili tega, kar jim dolgujejo, in dokler tovarna ne bo spet obratovala. Obama je, kot da bi slišal Bellamyja, rekel, da imajo »absolutno prav« in da je to, kar se jim dogaja, »odsev tega, kar se dogaja v ameriškem gospodarstvu«.
In končno, prezir do ekstremnega, nečloveškega, izkoriščevalskega kapitalizma in do obsceno sebičnih, nesramnih, arogantnih direktorjev je vse hujši, kar se je najlepše pokazalo ob velikih Direktorjih, vsemogočnih šefih treh detroitskih avtomobilskih gigantov, Forda, General Motorsa in Chryslerja, ki so po »socialno pomoč« - po bailout, po državno, javno, davkoplačevalsko finančno injekcijo, po »posojilni most« - v Washington prileteli z razkošnimi privatnimi letali. Ljudska averzija do njih je bila tako huda, da kongresnikom ni preostalo drugega, kot da njihovo moledovanje zavrnejo. In res, kmalu zatem so se v Washington, pred senatno komisijo za bančništvo, pripeljali z avtomobili, s čimer so svojo aroganco le potrdili: vse so pripravljeni storiti, da bi prišli do tistega denarja. Celo ponižati so se voljni. Toda tudi ko se ponižajo, ko palice za golf pustijo doma in ko skušajo biti »simpatični«, ne morejo iz svoje kože: ko so v Washington vleteli s privatnimi letali, so hoteli 25 milijard dolarjev - ko so se pripeljali z avtomobili, so hoteli 34 milijard! Točno, averzija do njih se je s tem le še stopnjevala. In točno, v očeh spletnih debaterjev so spet izgledali kot francoska kraljeva družina tik pred revolucijo ... ee, tik pred giljotiniranjem. Razlika je bila le v tem, da so ti Direktorji - Wagoner, Mullaly in Nardelli - svoje glave kar sami tiščali pod giljotino.
Razlog več, da je senator Christopher Dodd, demokrat iz Connecticuta, Ricka Wagonerja, direktorja General Motorsa, pozval k odstopu. Češ: naj gre - GM potrebuje novo vodstvo! Očitno. Čas je, da gre. Da odstopi. Ali pa da ga odpustijo. Odpustijo! In glede na rezultate, glede na to, da je GM pripeljal na rob kolapsa, bi ga morali že davno odpustiti. Čudno je le, da ga niso. Še bolj čudno pa je, da je morala delničarjem in upravnemu svetu General Motorsa to povedati politika. Sami na to niso pomislili, pa četudi je bilo povsem očitno. Če podjetje crkava, zamenjaš vodstvo, ne pa delavcev - o tem, da bi zamenjal ljudstvo, je sanjaril stalinizem. In prav tu ždi največja perverznost tega kapitalizma in te krize: podjetja crkavajo, s čimer ogrožajo eksistenco milijonov ljudi, ki v teh podjetjih delajo ali pa so od njih odvisni (podizvajalci, dobavitelji ipd.), toda Direktorjev in vodstev teh podjetij nihče ne odstavi, ampak ostajajo, nezmotljivi in nepogrešljivi kot Bogovi, kar so bili nekoč in kar niso več - govorijo le o tem, koliko ljudi bodo odpustili, da bodo preživeli. Da bi lažje odpuščali, potrebujejo državni, javni, davkoplačevalski denar! Direktorji, ki so zadnja leta izvozili ogromno delovnih mest (na Kitajsko, v Indijo, Mehiko itd.) in ki so jim kongresniki rekli, naj svoja podjetja restrukturirajo tako, da bodo lahko na trgu preživela in se izognila bankrotu, so prišli z načrtom, ki je predvideval »varčevanje« - prvič, ukinitev številnih delovnih mest, drugič, ukinitev številnih prodajaln (in posledično delovnih mest), in tretjič, zmanjšanje benificij, ki jih uživajo delavci (hja, »restrukturacija« sindikalnih pogodb). Da bi preživeli, bodo delavcem znižali življenjski standard. Kot je nedavno opozorila revija Business Week, bodo avtomobile prvič po I. svetovni vojni izdelovali ljudje, ki si nakupa avtomobila ne bodo mogli privoščiti. Sindikati so kljub temu prikimali, pa četudi Harbour Report, najbolj detajlno in najbolj kredibilno poročilo o stanju ameriške avtoindustrije, pravi, da delovna sila, vključno z vsemi beneficijami, znaša le 10 % prodajne cene avtomobila, ki ga izdelajo detroitski »Trije«. Prikimali pa so tudi demokrati, ki so začeli razmišljati, da bi detroitskim »Trem« vendarle odobrili vsaj 15 milijard. Le Bush in republikanci so mencali, komplicirali in nasprotovali bailoutu. Zakaj? Iz dveh razlogov: prvič, ker je Detroit volil Obamo, in drugič, ker so na republikanskem jugu Amerike bazirane azijske in evropske tovarne avtomobilov, detroitska konkurenca, ki posluje brez sindikalnih pogodb.

Delitev beneficij in bremena

Čudno pa ni le to, da je k odstopu direktorja pozval senator, ampak to, da senator ni pozval k odstopu vseh treh direktorjev. In njim podobnih. V cerkvi, imenovani Greater Grace Temple, eni izmed največjih detroitskih cerkva, so medtem celo molili, da bi se Direktorji iz Washingtona vrnili z denarjem, z bailoutom, vsaj s tistimi kratkoročnimi osemnajstimi milijardami, o katerih je po novem debatiral in polemiziral kongres. In kot je rekel prečastiti Charles Ellis, so molili v imenu »delavskega razreda«, to pa zato, ker »srednjega razreda ni več«. Vidite, celo fajmoštri so spet začeli uporabljati izraz »delavski razred«. Kar je pogled nazaj. No, med mašo so pred oltarjem stali trije hibridni SUV-ji, Escape (via Ford), Chevy Tahoe (via GM) in Aspen (via Chrysler), toda prečastiti Ellis in tisti, ki so molili z njim, niso šli tako daleč, da bi direktorje - saj veste, v imenu delavskega razreda - pozvali k odstopu.
Je pa to na svoji spletni strani - ob mnogih drugih, tudi New York Timesu, toda najbolj famozno - storil Michael Moore, oskarjevski avtor mnogih slavnih dokumentarcev: »Ti idioti ne zaslužijo niti centa. Naženite jih in prevzemite industrijo - za dobro delavcev, Amerike in planeta.« Ti preplačani direktorji niso zafurali le podjetij, ki so jih vodili, in ogrozili na milijone delavcev in ljudi, eksistenčno odvisnih od detroitske avtomobilske industrije, ampak so s svojim pohlepnim vztrajanjem pri izdelovanju bencinskih avtomobilov največ prispevali k uničevanju naše atmosfere - h klimatskim spremembam in k taljenju polov. Bi bilo treba pustiti, da ti avtomobilski giganti bankrotirajo in propadejo? Ne, ravno obratno, pravi Moore: pustiti jim je treba, da se odkupijo. In to v več smislih. Industrijsko infrastrukturo (in delovna mesta), ki jo kontrolirajo te korporacije, je treba rešiti in ohraniti, to pa zato, da bi se lahko preusmerila in začela izdelovati električne/hibridne avtomobile, pa tudi vlake, avtobuse, metroje, pač »prevozna sredstva, kakršna potrebujemo v 21. stoletju«. To ne bi le rešilo delovnih mest, »ampak bi ustvarilo na milijone novih«. Avtomobilska industrija bi se tako - s servisiranjem masovnega transporta in zelene energije - odkupila za škodo, ki jo je naredila.
Kaj torej: naj kongres avtomobilskim korporacijam odobri tistih 18, 25 ali 34 milijard? Ne, pravi Moore - no way! Kar jim bodo dali, bodo zagonili! Nič bolje ne bo! In Moore ima prav: Republic, čikaški kombinat lesne industrije, ki so ga okupirali odpuščeni delavci, so zaprli zato, ker ji Bank of America ni odobrila kreditov, kar pa je absurdno - Bank of America je namreč nedavno dobila 25 milijard od tistih 700 milijard, ki jih je kongres odobril Wall Streetu, ameriškemu finančnemu sistemu. Še bolj absurdno: kot pravi Ian Welsh, urednik Agonista, je Bank of America kreditno pipo zaprla zato, ker je denar potrebovala za kupovanje konkurence - konkurenčnih bank in finančnih ustanov (Merrill Lynch, LaSalle Bank, Countrywide). Delavci so leteli na cesto, ker je banka davkoplačevalski denar zagonila za kupovanje drugih bank.
In hej, pravi Moore, četudi bi detroitski »Trije« tisti magični denar dobili, kupcev ne bi mogli prepričati, da naj »v času recesije kupujejo njihove velike, bencinske, inferiorne produkte«. Le zakaj? Detroitski »Trije« Američanov že prej, pred recesijo, niso mogli več prepričati, da bi kupovali ameriške avtomobile. Moore zato Obamovi vladi svetuje: »Vi lahko kupite vse delnice General Motorsa za manj kot 3 milijarde dolarjev. Zakaj bi General Motorsu dajali 18 ali 25 milijard - ali pa sploh karkoli? Zberite denar in kupite korporacijo!« Logično, ne? Država bi morala avtomobilske gigante odkupiti. Z eno besedo: nacionalizirati. Preveč so zašli, preveliko škodo so naredili, preveč ljudi - tako finančno in socialno kot okoljsko - ogrožajo, preveč ljudi je eksistenčno odvisnih od njih. »Amerika potrebuje Marshallov Plan, ki bi jo odklopil od avtomobilov, odvisnih od nafte, in jo odpeljal v 21. stoletje.« Še več, Moore verjame, da bi lahko ta operacija, ki naj bi jo izpeljal Obama (in ki naj bi rešila infrastrukturo ter milijone delovnih mest, milijone novih pa ustvarila), Ameriko odpeljala tudi iz recesije. »Kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko - le da bo poteze zdaj vlekla Amerika.« Država, ne pa korporacija. Davkoplačevalci, ne pa korporacija. Ali če hočete: demokracija, ne pa korporacija. To bi bila kakopak tudi lepa priložnost za redistribucijo bogastva, za tisto »delitev«, o kateri je govoril Obama.
Je pa res še nekaj: vse te korporacije je ustvarila - omogočila, legitimirala, legalizirala - država. Država jim je namreč omogočila, da so postale tako velike, tako predimenzionirane, tako pomembne, tako vseobsežne, tako usodne. Če te ogromne korporacije tako hudo ogrožajo varnost, svobodo in eksistenco milijonov ljudi, potem je z njimi nekaj hudo narobe. Pomeni, da imajo preveč oblasti in da so preprosto prevelike in preveč usodne za eksistenco preveč ljudi, da bi jih prepuščali privatnim rokam in interesom. To spoznanje, do katerega so te dni prišli mnogi Američani, pa je ravno centralna teza Bellamyjevega utopičnega Pogleda nazaj: industrija in trgovina sta bistveni za preživetje ljudi, zato jih je nesmiselno in samomorilsko prepuščati privatnim rokam, ki mislijo le na svoj privatni profit.
V Bellamyjevi utopiji - Ameriki 2000 - so ljudje zaposlitev dobili v različnih industrijah, preostanek delovne sile pa jo je dobil pri gradnji stavb, cest, infrastrukture, pri ustvarjanju »fiksnega kapitala«, ali kot bi rekli - pri javnih delih. In glej, no, tudi Barack Obama je nedavno obelodanil, da bo izvedel prelomno, rekordno investicijo v ameriško infrastrukturo, največjo v zadnjih petdesetih letih, da bo torej Ameriko prepredel s programi javnih del, ki bodo vključevala renoviranje javnih stavb, tudi šol, in ponovno gradnjo propadajočih cest in mostov, pa četudi se pri tem ni skliceval na demokratskega predsednika Roosevelta, ki je to storil v času velike depresije, ampak na republikanskega predsednika Eisenhowerja, ki je nekaj takega - gradnjo zveznega avtocestnega sistema - sprožil v času hladne vojne (in sicer zato, da bi se ameriška vojska v primeru komunistične invazije hitreje premikala). S tem sistemom javnih del bi se ustvarilo dva in pol milijona novih delovnih mest, namenjenih delavcem, ki so delovna mesta izgubili. Bellamy tega ne bi znal bolje. Ob tem je Obama poudaril, da je prišel čas, ko je treba »beneficije in bremena deliti« - tako kot nekoč. Kdaj nekoč? Američani so beneficije in bremena delili le enkrat - v utopiji Pogled nazaj, v kateri Julian West na koncu ne ugotovi, da je to le sanjal, ampak da je to realnost.