Gomorra

za +

Izvrstna trupla.

Evropska filmska akademija je te dni razdelila nagrade - in italijanska Gomorra, posneta po razvpitem, kontroverznem bestsellerju Roberta Saviana, je pobrala vse glavne nagrade. Za film, režijo, scenarij, moško vlogo in kamero. Kar pove vse. Vsa ostala jamranja evropskih auteurjev so le pogrešljive sence eposa, ki je briljantno, mozaično, ekspozejsko ujel veliki bankrot kapitalizma. Gomorra namreč brutalno - in že kar nadrealistično naturalistično - pokaže, da sta se kapitalizem in podzemlje že davno spela in si obljubila večno zvestobo, da drug brez drugega ne moreta, da je torej kapitalizem gangsterizem in da je gangsterizem kapitalizem. Še več, podzemlje je bolje, bolj učinkovito organizirano kot kapitalizem - Neapelj, ki ga obvladuje camorra, lokalna mafija, ekspertka za visoko modo, gradbeništvo in odvoz smeti, je videti kot nadaljevanje kapitalizma z represivnimi, militantnimi, morilskimi sredstvi, kot groteskna verzija Kitajske, kot - po Žižku - »naša prihodnost«, prihodnost kapitalizma. Patosa in kodeksa časti, ki je krasil družino Corleone, ni več. Sovražnikov nimaš bližje kot prijateljev - prijateljev nimaš, sovražnike pa pobiješ, ker so konkurenca. Nihče ne jemlje ničesar več »osebno« - vse je brezosebno. Ekonomija tu tako zadušljivo naddoloča družbeno nadstavbo, da zunaj ekonomije ni več ničesar, kar izkusi tako 13-letni Toto (Salvatore Abruzzese), ki »kariero« šele začenja, kot krojač (Salvatore Cantalupo), ki je izgubljen v diktaturi kapitala. In to izkusita tako don Ciro (Gianfelice Imparato), skrbnik družin zaprtih kamoristov, in podjetnik (Toni Servillo), odstranjevalec toksičnih smeti, ki jima »lojalnost« prinaša profit, kot najstniška pistolerosa (Marco Macor & Ciro Petrone), ki sta videla preveč filmov in ki potem citirata napačne prizore, misleč, da je v podzemlju kapitalizma še prostor za neodvisnost. Ni ga. Kapitalizem je totalitarizem, sociopatski, kanibalski, povsem neheroičen in hladen kot truplo.