11. 12. 2008 | Mladina 50 | Kolumna
Adut kot bomba
Za Slovenijo in Hrvaško bi bilo ne samo koristno, ampak pravo olajšanje, če bi nekako rešili mejni spor
© Tomaž Lavrič
Pahorjev ultimat se bo iztekel 19. decembra - Hrvaška mora do takrat iz pristopnih papirjev za EU odstraniti vse, kar bi lahko prejudiciralo mejo med državama, je rekel naš premier. Sicer bomo hrvaška pristopna pogajanja zablokirali.
Ultimat je v začetni mrzlici vladanja nove oblasti ena redkih jasnih in odločnih, a tudi dvoreznih potez. Težava bo, če Hrvati slovenski zahtevi ne bodo popustili, ker bodo Unijo čutili bolj na svoji kot na naši strani. Potem nas čaka trenutek resnice. Če se bomo umaknili, nas ne bo nihče več jemal resno.
Toda Hrvati bodo najverjetneje spisali slovesno izjavo, da ne prejudicirajo ničesar, EU in mi pa se bomo s tem zadovoljili.
A tudi če se bo vse končalo srečno, se bo po tej mali etapni zmagi pri priči vrnila vsa neprijetna resničnost mejnega spora.
Po mandatu prejšnje vlade smo v slabšem položaju kot pred njim. Janša se je izkazal za slabega stratega. Najprej se je bratil s Sanaderjem na ideoloških temeljih (vladi sta celo imeli skupno sejo), ko se ni iz tega izcimilo nič, je začel Hrvaški groziti, da bomo ustavili njeno približevanje Uniji. Na tej cikcakasti poti je naredil dve hudi napaki: odrekel se je sporazumu Drnovšek-Račan in napol privolil v arbitražo meddržavnega sodišča v Haagu. Oboje je bil hrvaški strateški cilj. Za grožnjo z blokado se Zagreb ni zmenil.
Na »terenu« so Hrvati z agresivnostjo, s sprenevedanjem in z nenehnim pritiskom počasi vzpostavili mejo po svoji želji. V ključnem Piranskem zalivu je razplet na mikroravni v bistvu vodil zakon močnejšega in brezobzirnejšega (potencialna grožnja hrvaških topnjač, agresivna policija, lokalne oblasti in ribiči). Naša politika, večno v defenzivi, se politiki izvršenih dejstev ni znala upreti. Na diplomatskem področju nam je Unija podelila častno predsedovanje, glede meje pa bolj poslušala hrvaško lobiranje. Tako tudi aduta svojega članstva nismo mogli uporabiti; bili smo preveč robati in štorasti. Namesto da bi svoje poglede ob pravem času šepetali v prava ušesa, smo slabo prikrito grozili z vetom in referendumom ter ostajali brez zaveznikov. Sicer pa je bilo dovolj videti Ruplovo obnašanje.
Tako naš položaj ni kaj prida. Na meji so ustvarjena nova, za nas neugodna dejstva. V Uniji veljamo glede meje s Hrvaško za sitno državo. Hrvati dvostranska pogajanja zavračajo in vztrajajo pri arbitraži, glede nje pa nočejo slišati za načelo pravičnosti, ki bi bilo za nas ugodnejše. Odnosi med državama se slabšajo naprej in to nam škodi v vseh pogledih; da je zato na slabšem tudi Hrvaška, lahko tolaži kvečjemu sadomazohiste. Hkrati naša ljuba soseda vedno izraziteje postaja slovensko notranjepolitično vprašanje, na tej podlagi pa je težko izvajati trezno politiko.
To je čas, ko bi bilo dobro temeljito razmisliti, kako naprej. Zadnji, ki je pri mejnem vprašanju ravnal strateško, je bil Drnovšek. Za sedanji politični vrh nekoliko dvomimo, da že ima enotno dolgoročno strategijo, tembolj, ker je s položajem povezanih veliko dilem, vrh pa ne preveč harmoničen.
Prednost bo najbrž - zlasti če bo ultimat kolikor toliko uspešen - znova dobilo dvostransko dogovarjanje, vsaj trud zanj. Naše članstvo v Uniji in možnost blokiranja Hrvaške ostajata pomembna in uporabna aduta - a le, če bomo delovali »italijansko«, si torej poiskali zaveznike, uspešno lobirali, sklenili kako politično kupčijo itd. Brez tega je ta adut, pravi izkušen diplomat, kot atomska bomba - mogočna grožnja, strašno orožje, ki pa ga ne smeš uporabiti, ker lahko uniči tudi tebe.
Časa za uporabo tega orožja je še dovolj. Toda za »italijansko« metodo je potrebna zmes samozavesti, spretnosti in enotnega glasu države. Te umetnosti se doslej nismo naučili. Adut je dvorezen tudi zato, ker se lahko politiki hitro izmuzne iz rok, npr. z referendumom. Poleg tega uporaba prikritih groženj že tako slabe odnose med državama neizbežno še poslabša. To je slabo, kajti zastrupljanje, ki je dolgo zajemalo samo politiko, vedno bolj leze v obe ljudstvi, se osamosvaja in ogroža vse ravni sodelovanja. Za državi, ki sta tako prepleteni tudi v vsakdanjem življenju, bi bilo ne samo koristno, ampak pravo olajšanje, če bi si kamen mejnega spora naposled sneli z vratu.
Za to, da bo bilateralna pot kaj prinesla, ni nobenega jamstva. Tudi zato ne bi smeli apriori zavreči niti misli na arbitražo. Ker je tvegana, bo najbrž stopila v ospredje šele, če bi dvostransko dogovarjanje postalo brezupno.
Mnogi mislijo, da bi arbitražo tako rekoč nujno izgubili, s tem izgubili teritorialni (prost) dostop do odprtega morja, vlada, ki bi se v tako arbitražo spustila, pa bi grmeče padla. Toda nujno ni ne eno ne drugo. Arbitraža bi se lahko vendarle končala tudi v našo korist, zlasti če bi druga stran sprejela načelo pravičnosti. Tudi vlade ne bi neizbežno pobralo, kajti psihološki položaj bi bil pri arbitraži drugačen: poraza nam ne bi neposredno prizadejal hrvaški sovrag, ampak tretja stran. To bi laže prenesli.
In navsezadnje: ali bi bil morebitni poraz pred arbitrom res taka katastrofa? Dejstvo je, da nam neoviran dostop do odprtega morja v vsakem primeru zagotavlja mednarodno pravo, če bi nam Hrvati pri tem nagajali, pa bi lahko mi uvedli represalije na kopnem. V vojno se menda ne bomo zapletli.
Sklep se zdi jasen: če ne bo z dvostranskim mejnim sporazumom nič, s statusom quo pa ne bomo zadovoljni, bo arbitraža spet zelo aktualna.
Novi politični vrh bo moral mrtvo hladno preračunati vse možnosti in hladnokrvno sešteti vse dolgoročne pluse in minuse. Meje so seveda pomembne, materialno in simbolno, vendar ne obsegajo celote odnosov med državama, še manj pa celoto našega mednarodnega položaja. Vsaj toliko kot Hrvaška bi nas morali skrbeti drugi sosedi, zlasti bolj razvita in strateško delujoča Avstrija, ki pri nas nenehno krepi svoj kapital in vpliv.
Fronto s Hrvaško bi bilo pametno razbremeniti iz več razlogov. Trajna otoplitev bi nam koristila gospodarsko, manj težav bi imeli v EU, naši notranji politiki ne bi grozila »hrvatizacija« in z njo povezano razraščanje nacionalizma, naši jadranski dopustniki bi se počutili lagodneje. Če bi Drnovšek in Račan, žal oba pokojna, svoj sporazum uveljavila, bi bilo ozračje med državama danes bistveno drugačno, meja priznana in ustaljena, spor pozabljen, naša podpora Hrvaški pri vstopanju v EU trdna.
Tako pa je položaj po malem shizofren - hrvaško članstvo v Uniji je pametno podpirati, hkrati pa je treba na sosedo zaradi mejnega vprašanja in lastnih interesov pritiskati. Za to je nujno občutljivo iskanje ravnotežja, kar nam gre slabo od rok. (Zaradi pritiska pa nam slabe vesti ni treba imeti, že zaradi hrvaškega ravnanja v Piranskem zalivu ne.)
Tačas obe državi še naprej marljivo trgujeta, govorita o koristih dobrih odnosov in ne rožljata z orožjem, kar je navsezadnje tudi mogoče. Toda psihološko še naprej toneta v močvirje. Pri zamerah med državami pa je tako kot pri zamerah med ljudmi. Če jih pustiš pri miru, se poglabljajo in nazadnje postanejo »zgodovina«. Zgodovina pa lahko, kot vemo, okuži tudi prihodnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.