Sebastijan Pregelj: Na terasi Babilonskega stolpa

+ + + +

Angelske trume nad Nebotičnikom

Pregljeva proza je iz knjige v knjigo bolj fantastična in tokrat, v tretjem romanu, se ukvarja z legendami o preroku, ki bo prišel ob koncu časov, majhen in pokvečen, a velik, kar govori že njegovo ime, Akbar, in bo združil obe ljudstvi knjige, torej muslimane in kristjane. Potem imamo bolj kot novozavezno in apokaliptično linijo v romanu izpostavljeno islamsko, v pripovedi pa orientalsko cikličnost, sama pripoved se kopiči in kobaca skozi čase, to pa tako, da ves čas izpostavlja arhetipsko situacijo, skupino modrih, ki izdelujejo darove, potovce, ki iščejo lokacijo za stekleni stolp, s katerega bo oznanjal mesija, pa njegove in njihove zoprnike. Eni takšnih in sodobnih so malo prenapeti specialci, ki se utaborijo nasproti ljubljanskega Nebotičnika in hočejo preroka in njegove raztreščiti, neuspešno seveda, in nam potem skozi islamofobijo in paranojo pred muslimani v roman kar naenkrat vdre tukaj in zdaj.

Pregljevo izhodišče je prepričanje, da se je zaradi zamašenih kanalov oznanilo sfižilo, zaradi koristoljubnih potvarjanj oblastnikov in prikrojevalcev religioznih resnic smo v času zamešanih jezikov, ki so onemogočili gradnjo Stolpa, smo v času babilonščine, brbotanja govoric, s tem morda pred novim vesoljnim potopom. Angeli, v romanu ves čas prisotni in v ospredju, nekako v duhu Handkejevega scenarija za Nebo nad Berlinom, na koncu iščejo novega Noeta - in se bo potem mogoče vse skupaj začelo kot novo nebo in nova zemlja. Na terasi Babilonskega stolpa ima izrazit spraven, ekumenski preliv, hkrati pa hoče združiti nasprotja, sanjski svet in to kot da realnost, Vzhod in Zahod, moško in žensko, svetlobo in senco. Zrcaljenja in presevanja vedno istih situacij so pogosta tudi na ravni stavka in manjših, kompozicijsko precej okretno spojenih delov, kjer je bolj kot usmerjenost pomembno pripenjanje stranskih zgodb, cikličnost; samo včasih imamo občutek, da je kakšna epizoda slabše pripeta na sicer ustrezno nosilen skelet. Gre za Pregljev najbolj premišljen in izdelan roman, hkrati pa za zgledovanje pri baročni - in nadrealistični - pripovedni liniji, katere obuditelj je v bližnji okolici recimo Milorad Pavić s Pokrajino, naslikano s čajem ali s Hazarskim besednjakom in ki, drugače od Eca, kjer je zarota vedno razkrinkana kot ništrc in konstrukt, verjame v razplastenost sveta in v dejavno učinkovanje drugih svetov, naseljenih z bitji, ki potem dejavno sodelujejo v igri in protiigri.