18. 12. 2008 | Mladina 51 | Svet | Komentar
Slab dan v Chicagu
Ali lahko metulj iz Illinoisa zruši Belo hišo?
Vsak kriminal je za nekaj dober. Tako zdaj vsaj vemo, koliko stane sedež v ameriškem senatu. Od 10 do 30 milijonov dolarjev. Specifično: senatni sedež lahko prodaš bodisi za bajno plačo v neprofitni fondaciji, za namestitev v upravne odbore velikih korporacij, za predvolilne donacije, vključno z znatnim gotovinskim pologom, ali pa za mesto ministra, recimo za zdravstvo oz. ambasadorja. Nekaj od tega je skušal iztržiti Rod Blagojevich, guverner zvezne države Illinois, demokrat: sedež, ki ga je v senatu izpraznil Barack Obama, je skušal prodati najboljšemu ponudniku. »To je jebeno zlato!« FBI ga je nekaj let nadziral in mu prisluškoval, prejšnji teden pa so ga aretirali, priprli in ga po plačilu kavcije izpustili, tako da se bo branil s svobode, kar mu bo v slabo tolažbo - vse je namreč posneto, vključno z njegovim iskanjem najboljšega ponudnika. Senatni sedež je »jebeno dragocena stvar« in »tega ne daš zastonj«. In dalje: »S tem lahko dobro zaslužim. Slišiš, kaj ti govorim? Če pa ne bom dobil tega, kar hočem, ali pa če s tem, kar bom dobil, ne bom zadovoljen, bom ta senatni sedež zasedel sam.« Tako je v pogovorih, ki jih je prestregel FBI, opletal Rod Blagojevich, sin srbskega jeklarskega delavca, zlikani populist s črno retro pričesko, fan Elvisa Presleyja in evforični rokovalec, ki ima po ustavi Illinoisa izvršno pravico do imenovanja senatorja, če se sedež predčasno izprazni.
»Hočem zaslužiti!« Blagojevich je skušal vedno vse unovčiti - Illinois je bil njegov orgiastični free market. Ne, nič ni bilo zastonj. Tisti, ki so hoteli z državo poslovati, ki so torej računali na kake koncesije ali pogodbe, so morali najprej nekaj denarja prispevati v Blagojevichev predvolilni fond. Če tega niso storili, z državo ni bilo biznisa. Tudi pozicije v državnih odborih in komisijah je menjal za predvolilni denar. Če mu nisi plačal, nisi prišel nikamor. Če si ga kritiziral, si letel: na vsak način je skušal doseči, da bi odpustili urednike časopisa Chicago Tribune. »Fire those fuckers!« V nasprotnem primeru družba Tribune ne bo dobila državne subvencije! Nobena politična usluga ni bila gratis. Blagojevich, ki ga v službo zlepa ni bilo (raje je džogal in poležaval doma), je bil mojster tistega »quid pro quo«. Kdor se mu je skušal približati, je moral vplačati 10.000 dolarjev. Še celo ko je država lokalni otroški bolnišnici odobrila 8 milijonov, je zase zahteval 50.000 dolarjev. Vedno je znal potegniti »donacijo« - bodisi direktno zase, za svojo družino ali pa za svoje prijatelje, tudi za »Friends of Blagojevich«, svoj predvolilni komite.
Srhljivo, ne. Nezaslišano! Šokantno! Počasi. Zdaj pa še enkrat pomislite, če je to, kar je počel Blagojevich (zvani Blago, zvani Blagoje), res srhljivo, nezaslišano in šokantno: kaj takega pa je sploh naredil? Nič posebnega: v resnici je počel le to, kar počnejo vsi politiki. Trgujejo za politične pozicije ter za mesta v upravah, nadzornih svetih in komisijah, krošnjarijo s pogodbami in koncesijami, politične usluge uravnavajo z donacijami, iz politike delajo biznis. Razlika je le v tem, da smo tokrat »slišali«, kaj se je politik pogovarjal. In v hipu, ko slišimo, kaj se politiki pogovarjajo, ko so sami, izgledajo kot kriminalci. Kot gangsterji. Blagojevich je vedel, da mu je FBI za petami, da ga torej nadzorujejo in da mu prisluškujejo, pa ni trznil. Ne, ni nehal početi tega, kar je počel. Le zakaj? Saj vsi to počnejo. Tako je to. Politika je kšeft. Blagoje-
vich je le poskrbel, da je senatni sedež ostal na prostem trgu, ki ga je Milton Friedman, razvpiti šef School of Economics, bazirane v Chicagu, že davno prej napihnil v evangelij. Nič, Blago je politiko razumel kot blago. Škoda le, da se je FBI-ju tako mudilo in da je tako hitel z aretacijo - še lepše, bolj zabavno in bolj poučno bi bilo, če bi videli, komu je Obamov senatni sedež prodal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.