Slab dan v Chicagu

Vsak kriminal je za nekaj dober. Tako zdaj vsaj vemo, koliko stane sedež v ameriškem senatu. Od 10 do 30 milijonov dolarjev. Specifično: senatni sedež lahko prodaš bodisi za bajno plačo v neprofitni fondaciji, za namestitev v upravne odbore velikih korporacij, za predvolilne donacije, vključno z znatnim gotovinskim pologom, ali pa za mesto ministra, recimo za zdravstvo oz. ambasadorja. Nekaj od tega je skušal iztržiti Rod Blagojevich, guverner zvezne države Illinois, demokrat: sedež, ki ga je v senatu izpraznil Barack Obama, je skušal prodati najboljšemu ponudniku. »To je jebeno zlato!« FBI ga je nekaj let nadziral in mu prisluškoval, prejšnji teden pa so ga aretirali, priprli in ga po plačilu kavcije izpustili, tako da se bo branil s svobode, kar mu bo v slabo tolažbo - vse je namreč posneto, vključno z njegovim iskanjem najboljšega ponudnika. Senatni sedež je »jebeno dragocena stvar« in »tega ne daš zastonj«. In dalje: »S tem lahko dobro zaslužim. Slišiš, kaj ti govorim? Če pa ne bom dobil tega, kar hočem, ali pa če s tem, kar bom dobil, ne bom zadovoljen, bom ta senatni sedež zasedel sam.« Tako je v pogovorih, ki jih je prestregel FBI, opletal Rod Blagojevich, sin srbskega jeklarskega delavca, zlikani populist s črno retro pričesko, fan Elvisa Presleyja in evforični rokovalec, ki ima po ustavi Illinoisa izvršno pravico do imenovanja senatorja, če se sedež predčasno izprazni.
»Hočem zaslužiti!« Blagojevich je skušal vedno vse unovčiti - Illinois je bil njegov orgiastični free market. Ne, nič ni bilo zastonj. Tisti, ki so hoteli z državo poslovati, ki so torej računali na kake koncesije ali pogodbe, so morali najprej nekaj denarja prispevati v Blagojevichev predvolilni fond. Če tega niso storili, z državo ni bilo biznisa. Tudi pozicije v državnih odborih in komisijah je menjal za predvolilni denar. Če mu nisi plačal, nisi prišel nikamor. Če si ga kritiziral, si letel: na vsak način je skušal doseči, da bi odpustili urednike časopisa Chicago Tribune. »Fire those fuckers!« V nasprotnem primeru družba Tribune ne bo dobila državne subvencije! Nobena politična usluga ni bila gratis. Blagojevich, ki ga v službo zlepa ni bilo (raje je džogal in poležaval doma), je bil mojster tistega »quid pro quo«. Kdor se mu je skušal približati, je moral vplačati 10.000 dolarjev. Še celo ko je država lokalni otroški bolnišnici odobrila 8 milijonov, je zase zahteval 50.000 dolarjev. Vedno je znal potegniti »donacijo« - bodisi direktno zase, za svojo družino ali pa za svoje prijatelje, tudi za »Friends of Blagojevich«, svoj predvolilni komite.
Srhljivo, ne. Nezaslišano! Šokantno! Počasi. Zdaj pa še enkrat pomislite, če je to, kar je počel Blagojevich (zvani Blago, zvani Blagoje), res srhljivo, nezaslišano in šokantno: kaj takega pa je sploh naredil? Nič posebnega: v resnici je počel le to, kar počnejo vsi politiki. Trgujejo za politične pozicije ter za mesta v upravah, nadzornih svetih in komisijah, krošnjarijo s pogodbami in koncesijami, politične usluge uravnavajo z donacijami, iz politike delajo biznis. Razlika je le v tem, da smo tokrat »slišali«, kaj se je politik pogovarjal. In v hipu, ko slišimo, kaj se politiki pogovarjajo, ko so sami, izgledajo kot kriminalci. Kot gangsterji. Blagojevich je vedel, da mu je FBI za petami, da ga torej nadzorujejo in da mu prisluškujejo, pa ni trznil. Ne, ni nehal početi tega, kar je počel. Le zakaj? Saj vsi to počnejo. Tako je to. Politika je kšeft. Blagoje-
vich je le poskrbel, da je senatni sedež ostal na prostem trgu, ki ga je Milton Friedman, razvpiti šef School of Economics, bazirane v Chicagu, že davno prej napihnil v evangelij. Nič, Blago je politiko razumel kot blago. Škoda le, da se je FBI-ju tako mudilo in da je tako hitel z aretacijo - še lepše, bolj zabavno in bolj poučno bi bilo, če bi videli, komu je Obamov senatni sedež prodal.

Sezuti Blagoje, obuti W.

Škandal, so vpili. Čisti politični škandal! Vsi so bili šokirani, zgroženi, ogorčeni, še zlasti politiki, se razume. Škandal v Illinoisu je zasenčil celo razkritje, da Barack Obama kadi. To je zločin! Še huje: brezvestni zločin! V trenutku so bili vsi na nogah. In v trenutku so se vsi distancirali od Blagojevicha: nihče ni imel nič z njim. Nikoli! Niti demokrati. Vsi so kar tekmovali v tem, kdo ga je manj poznal in kdo je imel z njim manj stikov. Nihče ni bil »del njegovega kroga«. Politiki so ustvarjali vtis, kot da niso del istega pogona, iste logike, iste logistike, iste politike. In da bi bil vtis boljši, so Blagojevicha takoj pozvali k odstopu. Drug za drugim. Če je bilo treba, so citirali ustavo Illinoisa. Odločno. Blagojevich naj odstopi! Takoj! Urgentno! Nesposoben je opravljati svojo funkcijo! Škandal je prevelik! Tako velik, da bi lahko iztiril državni proračun in Illinois butnil v finančno krizo, »fiskalno katastrofo«! Čakali smo le še na transparente: »Ho-ho, Blago must go!« Ali pa: »Not in our name!«
Kar je seveda presenetljivo, če pomislimo, kaj vse je v teh osmih letih počel Bush, pa ga kljub temu niso pozvali k odstopu. Moral je v Irak, da bi proti njemu poletel čevelj - in to ne le eden, ampak dva! Kako to, da je uspelo iraškemu reporterju Muntadarju Al Zaidiju proti Bushu izstreliti dva čevlja, ni jasno: kaj je počela Tajna služba? Kje so bili varnostniki? Kako to, da niso reagirali? Hej, ko je reporter zalučal prvi čevelj, se je moral skloniti, zgrabiti drugi čevelj, vzeti zalet in ga zalučati - varnostniki so imeli dovolj časa, da bi mu preprečili izmet drugega čevlja. Pa mu niso. So bili tako presenečeni? Ali pa so se tako odločili? Hočem reči: kaj če so se celo varnostniki, agenti Tajne službe, s tem strinjali? Kaj če namerno niso reagirali? Kaj če so si rekli: naj ga zadene vsaj iraški čevelj, če že ravno ni nihče pozval k njegovemu odstopu! Ta čevlja sta bila simptom ameriške politične krize, ki jo je intoniral Bush.
Toda v očeh ameriške politike in ameriških medijev je bil »primer Blagojevich« le znak politične krize v Illinoisu. Ali pa še bolj specifično: politične krize v Chicagu. Mnogi so namreč hitro poudarili, da je Rod Blagojevich del čikaškega političnega stroja, ki temelji na korupciji, podkupovanju, izsiljevanju, ultimatih, »likvidacijah« - in ki izgleda kot parfumsko nadaljevanje čikaške mafije z drugimi sredstvi. Z eno besedo: Rod Blagojevich je politični Al Capone. Kul. Kaj je potem Barack Obama? Ne pozabite: čikaški politični stroj, ki je ustvaril Roda Blagojevicha, je ustvaril tudi Baracka Obamo. Jasno, tega konservativni, prorepublikanski - »fair & balanced« - mediji niso pozabili poudariti. Njihova poanta je bila na dlani: Obama lahko sicer zanika, da bi imel kakršnekoli stike z Blagojevichem, toda ne more zanikati, da ga ni ustvaril isti politični stroj kot Blagojevicha! Kaj je narobe s to sliko? Tole: konservativni, prorepublikanski - »fair & balanced« - mediji so Obami med predvolilno kampanjo očitali, da ga je ustvarila čikaška levica, in to skrajna levica. Specifično: da ga je formiral William Ayers, zdaj ugledni profesor, nekoč član ultralevičarske, revolucionarne, »teroristične« organizacije Weather Underground. Očitki, da je Obama »povezan z Ayersom«, so bili rdeča nit predvolilne retorike. Nekaj je gotovo: Blagojevich nima nobene zveze s čikaško levico. Obama in Blagojevich se ne mešata tako, kot bi hotela desnica, ki zdaj veselo namiguje in »dokazuje«, da je Obama »povezan z Blagojevichem«.
Brez panike, vse gre po scenariju. Te »igre asociacij« so bile predvidljive, kajti desnica je nagnjena h konspirologiji. To vemo, ker se še dobro spomnimo, kaj je desnica počela Clintonu, in to že od dneva št. 1: destabilizirati in zrušiti ga je hotela s teorijami zarote, hja, s serijo teorij zarote. Ker ni šlo, je poskušala s seksom. Kar je bil kakopak met iz obupa. Da bodo igro ponovili pri Obami, je bilo zato pričakovati, še toliko bolj, ker ima Obama v tem tranzicijskem obdobju bistveno višje ratinge, kot jih je v svojem tranzicijskem obdobju imel Clinton (da o Bushevih ratingih v tranzicijskem obdobju - ali pa v temle obdobju - niti ne govorimo). Ironija je v tem, da homogenizirana, v Bogu, orožju in teorijah zarot združena desnica ponuja dve konspirološki interpretaciji »afere Blagojevich«.
Prva gre, kot rečeno, takole: Obama je povezan z Blagojevichem. Natančneje: Obama se je z Blagojevichem skrivaj dogovarjal o tem, kdo ga bo zamenjal v senatu. Kaj je Obama vedel - in kdaj je vedel? Obama, ki je bil leta 2002 eden izmed arhitektov Blagojevicheve izvolitve, je vse zanikal. »Z Blagojevichem nisem imel nobenih stikov.« Niti jih ni imel njegov team. To je potrdil tudi Patrick Fitzgerald, zvezni preiskovalec, ki je vodil »operacijo Blagojevich« in ki je rekel, da Obame ali pa njegovih insajderjev med prisluškovanjem Blagojevichu niso zaznali, kaj šele ujeli pri kakem quid pro quo trgovanju za senatni sedež. Toda desnica se je obesila na dejstvo, da je David Axelrod, Obamov politični strateg, takoj po izbruhu afere rekel, da je Obama imel stike z Blagojevichem, pa četudi ni rekel, za kakšne stike je šlo, in četudi je to kmalu zatem preklical. Je Obama z Blagojevichem imel stike, še preden jih ni imel? Je imel stike, ki jih FBI ni registriral? Jih je imel, pa jih je prekinil v trenutku, ko je ugotovil, kam Blago taco moli? Je Blagojevichu predlagal, naj na njegov senatni sedež imenuje Valerie Jarrett, svojo dolgoletno zaupnico, pa jo je potem raje potegnil v Belo hišo, ko je ugotovil, da hoče Blagojevich trgovati? Navsezadnje, zakaj bi iskal »poslovne« stike z guvernerjem, za katerega je bilo splošno znano, da ga preiskujejo in nadzorujejo?
Ker pa dokaza, da je Obama trgoval z Blagojevichem očitno ni, skuša desnica do »dokaza« priti po bližnjici. Saj veste, Ala Caponeja niso mogli ujeti pri hudih zločinih, recimo pri umorih, so ga pa ujeli pri davkih. Obamo skušajo ujeti pri donacijah - jasno, pri predvolilnih donacijah. Zato navijajo za revizijo njegovih predvolilnih financ, potemtakem za revizijo vsega tistega denarja, ki ga je Obama pridobil v času predvolilne kampanje. Hej, Obama je zbral rekordnih 750 milijonov dolarjev, kar je čudno, neobičajno - vprašanje, kaj vse se skriva v tistem denarju, v tistih skrivnostnih, privatnih, anonimnih, neizsledljivih donacijah, ki so prihajale iz tujine, pa tudi od doma, prek interneta. Kdo se skriva za fiktivnimi, anonimnimi imeni darovalcev, ki jih Obamov štab ni identificiral - niti se ni trudil, da bi jih identificiral? Desnica »dokazuje«, da je Obamov štab namerno naredil vse, da bi ti donatorji - ti anonimni finančni viri - ostali neidentificirani. Recimo: donacije je sprejemal tudi s kreditnih kartic, ki so bile neizsledljive. Identitete donatorjev ni preverjal, kakor tudi ni preverjal identitete vseh tistih malih donatorjev, ki so prispevali po manj kot 200 dolarjev in katerih total je na koncu znašal vrtoglavih 218 milijonov. V očeh desnice to »dokazuje«, da je Obama produkt istega političnega stroja kot Blagojevich - v donacijah tlijo tajne kupčije. Toda desnica že tudi kar sama odgovori na vprašanje, zakaj iz tega ne bo nič: ker so v komisiji, ki naj bi odločala o reviziji predvolilnih financ, trije republikanci in trije demokrati, ker so za začetek revizije potrebni štirje glasovi in ker bodo trije demokrati zanesljivo proti reviziji. Ergo: Obama je Blagojevich, le da bodo ljudstvu to prikrili!

Čistka

Desnica pa ponuja tudi drugo interpretacijo, drugo teorijo zarote, ki gre takole: Obama se skuša znebiti Blagojevicha in njegovega kroga ter ju zamenjati s svojimi ljudmi. Ali bolje rečeno: Obama skuša škandal speljati na svoj mlin in ga izkoristiti za obračun z Blagojevichem ... ee, za prevzem nadzora nad Chicagom in zvezno državo Illinois. Še bolje rečeno: škandal je Obamov puč. V čem je lepota te teorije zarote, ki naj bi Obamo destabilizirala in diskreditirala? Točno, natanko v tem, da ga afirmira. Če je Blagojevich tako skorumpiran, tako aroganten, tako pohlepen in tako obsceno samovoljen, kot kaže, in če je del skorumpiranega čikaškega političnega stroja, potem je čas za spremembo, magari čistko. In dalje, če je Obama sklenil, da bo odnesel Blagojevicha in »vse guvernerjeve može«, potem je to zanj kvečjemu plus, ne pa minus. Blagojevich je bil skorumpiran, ne?
Ob tem tudi nikar ne pozabite na štiri pomenljive detajle. Prvič, Obama in Blagojevich sta vzhajala praktično sočasno - oba sta bila »vzhajajoči zvezdi« čikaških demokratov, potemtakem rivala. Drugič, Blagojevich je Obamo, vsaj tako je slišati na trakovih, razglašal za »motherfuckerja« (»Fuck him!«). Tretjič, Blagojevicha ste zaman iskali med govorci na predvolilni konvenciji demokratske stranke in zaman ste ga iskali v čikaškem parku Grant, kjer je Obama s fani praznoval volilno zmago, kar pomeni, da si z Obamo nista bila ravno blizu. In četrtič, Blagojevich je za Obamov štab rekel: »Kurc jih gleda! Razen hvaležnosti mi nočejo dati ničesar!« Ergo: ko je Blagojevich ugotovil, da od Obamove volilne zmage ne bo imel nič, je sklenil, da bo njegov senatni sedež drago prodal.