18. 12. 2008 | Mladina 51 | Kolumna
Pogrezanje v krizo
Izvršna oblast v zadnjem desetletju še ni bila pred takimi težavami in tako odgovornostjo
© Tomaž Lavrič
Globalna kriza napreduje in se razvija, politiki, ekonomisti, družboslovci - in seveda uboga prebivalstva - pa so povsod še naprej v veliki negotovosti. Svet je spravil v pogon nekaj, ob čemer je bolj ali manj nemočen. Pravzaprav lahko samo čaka in izvaja nekakšne zasilne ukrepe.
To velja tudi za Slovenijo. Tu sta nesrečno ali pa srečno (za staro oblast in Slovenijo je boljše, da se je ta oblast poslovila) trčili kriza in menjava oblasti.
Položaj je nov in po svoje nenavaden. Profil nove vlade še ni jasen, nazadovanje se pri nas še ne občuti zelo, a jasno trka na vrata. Nastaja posebna psihoza - občutek pomanjkanja časa in nuje hitrega ukrepanja. Ob vsem tem iz omare prejšnje oblasti še padajo finančni okostnjaki. Zdaj obupno manjka denar, ki bi ga lahko prejšnja vlada zaradi dobrih časov privarčevala, a ga je zapravila in Slovenijo nevarno zadolžila. Uradno smo optimisti, v bistvu pa nekako podobni človeku, ki že kiha in ve, da bo hudo zbolel. Tudi to, kaj naj vzame iz lekarne, mu ni povsem jasno. Ve pa, da, hvala bogu, vsaj umrl ne bo.
Ta hip položaj nikakor ni katastrofalen. Tudi glede receptov za reševanje krize nismo nič bolj izgubljeni od uglednih držav. Prvi reševalni sveženj je zdaj tu, čeprav morda sprejet z zamudo. Strokovnjaki se predvsem bojijo, da za predvidene ukrepe ni dovolj denarja.
Razlogov za paniko za zdaj torej ni, toda po vseh napovedih naglo drsimo v recesijo in krizo. Če svetu grozi ponovitev velike depresije, se nam napoveduje repriza časa po osamosvojitvi in izgubi jugotrgov. Pred nami je trd čas.
Kdaj in kako se bomo iz krize izvili, je odvisno od svetovnega dogajanja, na katero nimamo nobenega vpliva, vsaj toliko pa tudi od odločilnih sfer doma. Iz njih prihajajo mešani signali.
Ljudstvo je v bistvu pripravljeno na krizo, ve, da v glavnem prihaja od zunaj in da imamo na njen razplet omejen vpliv. Položaj politike je zato bistveno lažji, kot če bi bila kriza zakuhana samo doma. Hkrati sta negotovost in nezadovoljstvo (tudi s politiko) velika.
Socialni položaj je vnetljiv, napetosti se bodo zanesljivo povečale in v Slovenijo se utegne vrniti obdobje množičnih stavk. Že zdaj se množica ljudi zaradi bednih plač komaj še prebija. Najbolj bo prizadet zasebni gospodarski sektor. Majhna vojska javnih uslužbencev je bistveno varnejša pred odpuščanjem in zato bi od nje pričakovali ustrezno solidarnost in potrpežljivost. Tudi sodniki bi lahko v znamenje dobre volje prekinili stavko in začeli pogajanja na novo. Novoletna dodatna izplačila na državni železnici, nenehno v globokih izgubah, so norost.
Sindikati upravičeno opozarjajo, da mora biti breme krize pravično razdeljeno. Če imajo ljudje vtis, da to velja za vse, so pripravljeni zategniti pas, godrnjaje sicer, a brez upora. Socialno dogajanje, s tem pa celotno razpletanje krize, bo dramatično odvisno od ravnanja vlade, njene verodostojnosti in sposobnosti, da učinkovito blaži najhujše stiske, ljudstvo pa prepriča, da deluje kompetentno in pravično, varčuje in krmari ladjo tako, da se na koncu predora vendarle svetlika. Kroničnih gospodarskih bolnikov ne bo mogla pustiti na cedilu na mah, kot se je zareklo premieru. Če bo pošteno počilo na socialni fronti, se lahko sesujejo vsi scenariji reševanja krize. Ekonomija in sociala sta usodno povezani.
Iz gospodarstva prihajajo različna znamenja. Podjetja so negotova, nekatera že v resnih težavah, nekatera delajo lažen preplah. Skoraj vsa imajo preglavice z bančnimi posojili in čakajo na dodatne ukrepe države. Glede odpuščanja se za zdaj v svojo in splošno korist večinoma vedejo razumno.
To je dobro znamenje in morda tudi že kaže, da politika, sindikati in javnost pritiskajo na gospodarstvo, naj se zave svoje v glavnem pozabljene družbene odgovornosti - se torej odpove odpuščanju zaradi večanja dobičkov, bizarno visokim menedžerskim plačam, lahkotni prodaji podjetij tujim lastnikom itd. Ta prepleteni pritisk je nov pojav in eno izmed znamenj krize. Krepi se tudi pritisk na tajkune. Vlada bi morala vsakovrstne bavčarje prisiliti k skesanemu umiku. Toda pritisk se ne sme spremeniti v lov na čarovnice; v ospredju mora biti skrb za ohranitev podjetij, ne pa maščevanje nad menedžerskimi spretnjakoviči.
Geslo, da je kriza tudi priložnost, je lepo slišati, a težko uresničiti. Podjetja na primer se bodo morala prestrukturirati kar sama. Oblast bo storila dovolj, če bo gospodarstvu pomagala preživeti. Svojo vlogo ustvarjalne destrukcije (B. Kovač) lahko odigra drugje: z ureditvijo razmerja politika-gospodarstvo, drugače zastavljeno privatizacijo, resnim vložkom v izobraževanje, razumno regionalizacijo, avtonomnostjo medijev, s tem, da konča kaos v zdravstvu in šolstvu. In z izpolnjenimi obljubami o dialoškosti in demokratičnosti.
Vladajoča politika svojo podobo še išče. Ministrska ekipa se zdi v glavnem dobra. To velja tudi za njen ekonomsko-socialni del, najbolj odgovoren za blaženje in reševanje krize. Več bo jasno, ko se bo pokazal realni doseg vladnega svežnja in naslednji krizni ukrepi. Že zdaj pa ni dvoma, da nobena izvršna oblast v zadnjem ducatu let ni bila pred takimi težavami in tako odgovornostjo.
Hkrati se razume, da dobre vlade ni brez dobrega premiera. Pahor zbuja mešane občutke. Z odločnostjo in energijo preseneča, čeprav pogosto išče konsenz tam, kjer ga ne more. Z afero Rupel je globoko razočaral in poslal slab signal v okolje, v katerem naglo narašča tesnoba in ki hrepeni po zanesljivem vodenju. Še zmeraj nastopa inflatorno in tako, kot da ne bi dobro vedel, ali vlada s koalicijo ali z opozicijo. Konstruktivna drža opozicije je v krizi res več kot zaželena, toda premier jo lahko k polnemu sodelovanju pritegne le, če razdre sedanjo oblast.
Tu hodi po tenki vrvi. Če bi dovolil, da se gospodarski in socialni krizi pridruži še politična, bi povzročil katastrofo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.