18. 12. 2008 | Mladina 51 | Kolumna
Nekaj malega drugačnosti
Ameriko moramo sprejemati po merilih, ki se nanašajo le nanjo. Tako si predstavljajo v njej sami, Evropa pa je to od samega začetka, in vse do danes, tako tudi sprejemala.
Predsednik General Motorsa, ki prosi za zajetno pomoč, je, da bi na zaslišanju v senatu deloval čim skromneje, mimogrede protestiral proti trditvam, da porine v svoj žep štiristo milijonov na leto. Resnična številka je skromna, pravi, največ milijon štiristo tisoč.
Drugačen naj bi bil torej, kot ga hudobni jeziki, to pa je skoraj vsa Amerika, predstavljajo svetu. Predstave o tem, kaj je veliko ali celo preveč nespodobno, se seveda stopnjujejo od enega sloja prebivalstva do drugega. Samemu sebi pa se predsednik očitno zdi kot skromen tehnokrat. V hipu, ko se tako brani, najbrže ne misli na tisti slavni stavek, s katerim je mesto njegove detroitske firme nekoč označil neki senator, in sicer ljubkovalno: kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko.
Stavek se je jemal zelo resno, do nedavnega. Bil je celo blizu resnici. Težava je v tem, da tudi izreki obstajajo le nekaj časa, preden se iz resnice, ali stvarnosti, spremenijo, prvič v zablodo, potem pa še v travestijo. V omenjenem primeru lahko rečemo, sodeč po težavah, ki jih velikani iz Detroita doživljajo v kongresu, da so berači, ki prosijo za pomoč, država ali pa vsaj njen zakonodajni del pa oddaljeni mogočnež, ki razmišlja, ali naj podjetju sploh da kaj davkoplačevalskega denarja. Za ta denar namreč gre.
Amerika je seveda tudi na splošno nekoliko drugačna, kot se je navadil videti svet. Nič slabega ni v tem, da jo je videl vedno nekoliko drugačno, kot je. Lahko rečemo, da jo je v glavnem ljubil in povzdigoval, vsak detajl, ki bi spodkopaval idilični odnos, je sicer omenjan, vendar zavračan kot manj pomemben.
Tako je svet, če začnemo pri najbanalnejšem, imel ZDA za veliko, pravzaprav največjo demokracijo, ne glede na to, da so vsi vedeli, da so tam imeli suženjstvo do sredine devetnajstega stoletja, potem pa rasno segregacijo vse do sredine dvajsetega. Predstave o demokratični Ameriki, kjer je bila svoboda pravzaprav privilegij enega, sicer največjega dela prebivalstva, so bile v Evropi neomajne. Glasovi obsojanja - ko so se pojavljali - so veljali za dlakocepsko pretiravanje skrajnih levičarjev. Pa še to je bilo videti komično, saj je v največjem demokratičnem časopisu na ameriških tleh kolumne objavljal tudi Karl Marx.
Amerika je bila nekoliko drugačna, kot bi pokazala nekatera dobro znana in omenjana neprijetna dejstva, pa kaj potem. Bila je (in ostala) središče svobode. Kot rečeno, nič zato, če se zdaj upira Mednarodnemu kazenskemu sodišču, ker bi imela za nekaj nezaslišanega, da bi morebiti sodilo tudi kakšnemu Američanu, če je zavrnila Kjoto ali če noče podpisati sporazuma proti kasetnim bombam, čeprav se strinja, da vse to podpišejo drugi. Demokracija je bila s soglasjem večine sveta največja v Ameriki tudi takrat, ko velike pevke Marian Anderson niso pustili na oder Metropolitanske opere, ker je bila črnka. Vse ob svojem času, v tisti Ameriki. Saj so kljub vsem slabim navadam in zakrknjenosti prišli do tega, da bodo imeli napol črnega predsednika.
Ameriko moramo sprejemati po merilih, ki se nanašajo le nanjo. Tako si predstavljajo v njej sami, Evropa pa je to od samega začetka, in vse do danes, tako tudi sprejemala. Proč s hinavstvom! Za Ameriko ima svet posebna merila, ki se držijo pač utrjene predstave o sprejemljivosti nekoliko drugačnosti. Vse je nekoliko drugače, kot bi morebiti moralo biti. Svet živi od nekoliko drugačnosti, sprijaznjen je z obstojem drugačnosti. Pomembne stvari se sprejemajo že vnaprej s privolitvijo v nekoliko drugačnost.
Pri nas se sedaj razvnema javna razprava o upravičenosti posebnih odposlancev, s katerimi naj bi oblast izvajala nekatere poteze zunaj države. Naša predstava o tem, česa ne bi smelo biti v demokraciji - a posebni odposlanci so ob vseh zakonih in ureditvi vlade vprašljivi -, je seveda okorna. Ker že govorimo o ameriški demokraciji, naj bo omenjeno, da je veliki predsednik Franklin Delano Roosevelt pred vstopom Amerike v drugo svetovno vojno svojega odposlanca Harrimana poslal v London z izrecnim navodilom, da o tistem, kar vidi, obvešča le njega, predsednika osebno, potem pa je imel skrivnostno figuro Harryja Hopkinsa, ki je hodil tudi k Stalinu, ampak o tem, kaj je na svojih potovanjih delal, ni nikoli zinil ničesar nikomur razen predsedniku osebno.
Nihče na svetu ni zaradi tega dvomil o demokratičnosti Amerike. Seveda se za nazaj lahko reče, da so ti posebni odposlanci zdržali zob časa. Bili so sijajni.
Nekoliko drugačnosti. Zdaj nas dogodki preizkušajo, ali bomo sprejeli nekoliko drugačnosti pri ... Nemcih. Predstava o Nemcih, ki se držijo prusko oholo, je bila izbrisana s porazom tiste Nemčije, ki jo je vodil sicer Avstrijec, je pa bila zelo pruska. V dolgem obdobju po porazu v drugi svetovni vojni je Nemčija delovala kot zgled civilizirane ljubeznivosti. Bilo je celo težko od nje dobiti priznanje, da je kaj kmalu spet postala najmočnejša industrijska sila v Evropi in tretja na svetu, da je že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja Ludwig Erhard ustvaril »nemški čudež« in so se vsi, razen Nemcev samih, spraševali, kdaj se bo obnovljena moč prikazala tudi v njenem političnem sijaju. To se ni zgodilo in se morebiti ne bi zgodilo, če ne bi bilo sedanje svetovne krize.
Kriza, ki je zajela tudi Nemčijo, je hkrati njen prvi triumf po dolgih desetletjih poudarjene skromnosti. Morebiti je bilo potrebno in neizogibno, da se z novo besedo, odločnejšim »nemškim« ravnanjem predstavi osuplemu svetu gospa, ki je zrasla v vzhodni, tedaj vzhodnoevropski socialistični državi, katere ideologijo odločno zavrača, je pa tudi pruska. Imela je nenaden pogum, da predsedniku Bushu ob prvem srečanju odkrito pove, da mora zapreti Guantanamo. Imela je dvojni pogum, da se ne vda teatralnemu nastopu predsednika Sarkozyja, še več, da zanjo ni največja svetinja tisto z muko zgrajeno posebno prijateljstvo s Francijo.
Nemčija je s svojo trmo ob tako imenovanih evropskih ukrepih za rešitev gospodarske krize javno priznala svetu, da so zanjo nemški, če to hočemo ali ne, nacionalni interesi nekoliko pred splošnoevropskimi, čeprav se tudi tem ne odpoveduje. Nekoliko drugačnosti, to je vse. Gospa Merkel rešuje svojo nacijo in, kolikor se da, tudi celino, vendar so karte premešane na novo, prioritete so drugačne.
Nemci so pripravljeni reševati tudi Opel, ki je povezan z General Motorsom. Poudarjeno pa je, da pomoč, ki bo dana Oplu, ne sme končati v General Motorsu! Kar je bilo dobro za General Motors, ni obvezno dobro za Nemčijo. Saj se niti ne ve, ali je dobro za Ameriko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.