Dušan Dim: Rdeča mesečina

Memento umori

Pred več kot dvajsetimi leti je prišel mladi pravnik, glavni junak romana Bazen Igorja Karlovška, v industrijsko mesto in je bilo tam vse narobe. Povezane in preveč prepredene so bile stvari, ki ne bi smele biti, policija in vodstvo težkoindustrijskega giganta, partijski vrh in sindikat in sodnija, vse je bila ena sama v vse zažrta hobotnica. Kjer bi moral biti pregon, sta bili korupcija in španovija, vsi so pokrivali drug drugega in nič ni bilo tako, kot je bilo videti. Dimova Rdeča mesečina, avtorjev drugi roman, za Distorzijo je dobil nagrado večernica za mladinsko literaturo, se zdi kot nadaljevanje Bazena. Tam, kjer je stal ganglij občinske in regijske oblasti, Stolp revolucije, je zdaj še pa še varovan štab multinacionalke, ki gradi megazabavišče in je potem vse mesto polepljeno z njenimi reklamami; kjer je bila prej ideologija z močno skrhanim zobovjem, je zdaj sijajna kapitalska p/r/oteza in takoj zraven servilni mediji kot stranski vzvod moči, ki pritrjujejo prenikavemu nadomeščanju s ponaredki - zakaj bi se človek zajebaval z vožnjo, če ima lahko simulacijo Bleda in podobnih znamenitosti na kupu, zraven pa še vesoljske avanture in sladkorno peno in zabaviščni park. V takšnem okolju se znajde klasični, samo nemočni maščevalec; fant, ki je v mestu odraščal in je zdaj uspešen ud marketinške agencije, ekspert za korporacijsko komunikacijo, se vrne v mesto odraščanja na pogreb prijatelja samomorilca.

Truplo deluje kot simptom, tako da je poba potem izpostavljen pretepanju in grožnjam, zasliševanju in srečanju s preteklostjo, divjim nočnim vožnjam in popivanju iz obupa, obiskuje hiše s profesionalkami, takšne stvari. Aja, ob tem se zbuja stara in življenjska ljubezen, in to je morda šibkejša točka Dimovega pisanja; čeprav je sicer hladen in ekonomičen pri gradnji kriminalnega razpleta, zadržan v naraciji, čeprav sledi napredovanju junakovega notranjega pogleda in postopnemu odkrivanju resnice, ga pri popisih junakove odtujenosti na robu melanholije in pri razpihavanju pepela z ljubezenske žerjavice včasih malo zanese in začne premeščati, literarizirati. Sicer pa je Rdeča mesečina čisto spretno napisana tranzicijska kriminalka, z dovolj pestro nabrano paleto oseb ji uspe prikazati premene od tistih pankerskih upornih časov sem, čisto učinkovito širi in poglablja atmosfere z vpletanjem faktične in zgodovinske kuliserije, recimo s spomini na košarko in zmage naših zlatih fantov. Da je vse skupaj uperjeno proti brutalnosti kapitala in ekološko podkleteno, da ne pozabi na devastirano okolje in zlorabljane in brezpravne delavce z vzhoda 'širše domovine', torej na Romune in Bolgare, da je Rdeča mesečina kritična do smeri razvoja, se verjetno razume samo po sebi, to itak spada zraven.