Jure Engelsberger - Engels

Če zaslišite Rdeči alarm, obstaja velika možnost, da je imel prste vmes Jure Engelsberger, po domače Engels. Bil je gonilna sila gimnazijskega pank benda Racija iz sredine devetdesetih, ki je svoj prvi album naslovila po kultnem stripu Mladininega hišnega avtorja Tomaža Lavriča, nedavno pa je v Mladini objavil tudi svojo enostransko različico tega stripa v rubriki Slovenski klasiki. Njegova kreativnost se cepi na dve smeri, likovno in glasbeno, ki ju te dni skuša združiti v diplomski nalogi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Engels nima najljubše barve, najboljši bend vseh časov so zanj Beatli, ki so seveda zelo vplivali na Racijo, ta pa ne bo nikoli več igrala skupaj. Tako pravi.
Sin staršev arhitektov, ki riše od svojega tretjega leta, je bil leta 1985, star 8 let, nesrečno diskvalificiran na natečaju tovarne barv Aero. »Takrat sem na RGL slišal za natečaj in s starši smo na radio odnesli mojo risbo, na kateri so bile vesoljske ladje in drugi znanstvenofantastični motivi. A moje risbe niso želeli sprejeti, saj naj je ne bi bil narisal sam.« Kljub zagotovilom mame, da njen sin res sam riše, mu risbe niso upoštevali. Tri leta kasneje je vrnil udarec na razpisu za strip Jugoslavije, ki ga je razpisala Delavska enotnost. Takrat naj bi risarji iz vse Jugoslavije pomagali Mikiju Mustru in narisali strip z njegovimi junaki. Engels je takrat ignoriral navodila in zrisal 40 strani dolg barvni strip »Potovanje v središče zemeljske krogle«, brez enega samega Mustrovega junaka. Zasedel je tretje mesto in prejel denarno nagrado 500 dinarjev. Prehitela sta ga le dva izkušena, predvsem pa odrasla risarja iz Beograda.

Engels glasbenik

Kljub ljubezni do risanja se je vpisal na splošno gimnazijo na Viču, kjer se je v drugem letniku rodil pankerski band Racija. »Na viški gimnaziji je takrat vladalo kreativno vzdušje in nismo bili edini bend. Spomnim se, da si je besedilo Rdeči alarm iz Mladine prepisal dekliški bend, ki je takrat deloval na gimnaziji. Našega Miha Zbašnika so prosile, naj zadevo uglasbi, a je bil rezultat tako dober, da smo se odločili, da komad obdržimo zase.« Čeprav je Engels pred tem na kitaro raje preigraval Iron Maiden, je kmalu spoznal Sex Pistols, The Clash in Dead Kennedys, štiričlanski bend pa je kmalu začel igrati svoje komade. Stvar je postala tako resna, da so v zasedbi Engels, Zbašnik, Kočo in Mare posneli tri albume. Pri prvem z naslovom Rdeči alarm so člani skupine vztrajali, da bi ga posneli na longplejko, a jih je glasbena stroka na koncu le prepričala, da je CD komercialno pametnejša izbira. Za album so odšteli 1000 nemških mark in ga posneli v treh dneh. Na njem se je poleg besedila, ki se pojavlja v stripu Rdeči alarm, našlo tudi nekaj takšnih, ki so se dobro zapisali predvsem pri takrat šolajoči se mladini. Na primer komad Stara, ki je v ženski spolni organ pošiljal eno od srednješolskih profesoric, je avtorja Miho Zbašnika spravil v zadrego na ustnem maturitetnem izpitu, kjer je profesorico zanimalo, ali je bilo preklinjanje namenjeno njej. Za javnost za zdaj še ni bilo razčiščeno, katera profesorica si je zaslužila sporno besedilo šolarske himne.
Tako pri glasbenem stilu kot pri ovitkih albumov je bilo ustvarjanje Racije precej retro. »Zelo se je poznal duh poznega socializma in tranzicije. Čeprav smo zajahali val novega panka, smo bili še vedno stara šola. Tak čas je bil, spomnim se Ljubljane in gledaliških plakatov, vse je imelo ta filing. Moja generacija je bila v bistvu zadnja jugo rock'n'roll generacija, ki je še imela svoj bend in bila na nek način avtentična. Zdaj je vse že nekoliko klonirano, bendi pojejo v angleščini in vsi bi bili radi lepi.«
V petih letih delovanja je Racija izdala tri albume, vendar je odigrala samo 60 koncertov. »Bili smo pank, najbolj smo vedeli, česa ne bomo naredili. Nismo hoteli igrati v Palmi, nismo hoteli igrati na radiu Gama MM, čeprav so tam naš nastop že napovedali. Nismo dajali veliko intervjujev, nikoli nismo posneli videospota.« So pa leta 1996 nastopili kot predskupina Sex Pistols, ki so takrat igrali v ljubljanski Hali Tivoli. A jih Engels ni osebno spoznal.
Po Raciji sta z Zbašnikom igrala še v bendu Bienale in Ramzes III., nekaj časa v terasnem pank bendu Fiesa, ki je nato mutiral v bend Obala Kanibala, v katerem je Engels bobnal. Danes ustvarjata pod imenom Demeter in sta trenutno na kreativnem predahu. Čeprav gre za bolj akustičen pristop h glasbi, Engels pravi, da je to logično nadaljevanje Racije: »Že v času Racije sva z Zbašnikom prisegala na formulo, da komad zdrži samo, če je dober na akustični kitari ob tabornem ognju. Nekateri komadi so nastali že v času Racije, in če bi Racija obstajala danes, bi verjetno igrala iste komade.« Sicer pa Engels meni, da je vprašanje, koliko časa si lahko na tak način v glasbi. »Zdi se mi, da nekje do 30. leta lahko igraš pank, potem pa moraš spremeniti žanr ali pa nehati. Pank je odlično izhodišče, vendar ga moraš preliti v drugo smer. Demeter je zame v bistvu še vedno pank, le z drugimi sredstvi.«
Konec lanskega leta je izšel prvenec Demetra Uvod v strastno, kjer je Engels ilustriral spremljevalno gradivo. Z njim je sodeloval na prvem bienalu neodvisne ilustracije lani, oprema albuma pa bo tudi diplomska naloga na ALUO, ki jo pripravlja te dni. Vendar pa je glede izdajanja glasbenih albumov zadržan: »Vse, kar delaš, delaš zgolj za kulturni presežek. Iz lastnega žepa dajem, da prispevam h kulturni ponudbi Slovenije.«

Engels risar

Engels je avtor grafita, ki je v podhodu pri Moderni galeriji zdržal skoraj sedem let. Mesto z vsemi svojimi detajli je eden od zaščitnih znakov Engelsovega sloga, ki ga je gradil na jugoslovanskih stripih, znanstveni fantastiki, za katero pravi, da je nuklearni pogon za njegovo domišljijo, na klasičnih superjunakih, karateju, Bruceu Leeju in ninjah, ki so vodile v kupe nedokončanih stripov na to temo, grozljivkah, arkadnih računalniških igricah in seveda glasbi. Še več, kot sam poudari, je hodil tudi k verouku. »Nemščino sem se učil pri uršulinkah, ker naj bi bile v tem najboljše, vendar pa je bil tam pogoj, da hodim tudi k maši in verouku. Tako mi je po koncu ure nemščine sestra zabičala, da me hoče videti pri maši v prvi vrsti, jaz pa sem raje skočil v Konzorcij, kjer sem listal srbohrvaške kung fu knjige. Po maši sem se vrnil še na uro verouka in tam nadaljeval z risanjem.«
Med letoma 1997 in 2000 je sodeloval z oblikovalskima studiema Kladivo in Tandar, kjer je svoje znanje o oblikovanju ovitkov za albume in koncertne plakate posodil tudi bendom, kot so Elvis Jackson, Rambo Amadeus, Srečna Mladina, Niet in drugim. Sodeloval je tudi pri opremi lokala Pr semaforju ter oblikovanju kompleksa Sistem, Oz in Subito v Koloseju. Televizijskim gledalcem se je v spomin zapisal z uvodno špico v mladinski oddaji Na liniji. Sprva so ga povabili, da bi narisal zgolj nekaj risb, a je sam predlagal, da bi raje naredil risanko. »Tako sem v studiu za filmski trik na RTV Slovenija štiri mesece vsak dan po faksu, ali pa na faks kdaj niti nisem šel, ustvarjal uvodno špico.« Z animacijo se je potrudil tudi pri otvoritveni špici za Animateko. Za leto 2001 ga je Liberalna akademija nagradila z zlato ptico za grafično oblikovanje.
Preživlja se z grafičnim oblikovanjem in ilustracijami. Nekaj jih je prispeval tudi za Dnevnikov Objektiv. Svoje delo za časopis je sicer začel maja 2005 v Sobotni prilogi Dela, kjer je tedensko narisal tudi po tri ilustracije, pomagal pa je tudi pri sami postavitvi priloge. »Takrat sem neprestano delal, usklajeval sem se z avtorji tekstov in jih včasih priganjal, saj sam ilustracijo najraje prespim, a zato ni bilo vedno časa. Tisto leto nisem šel niti na morje, sem pa zaslužil toliko denarja, da sem si kupil nove bobne in starinski električni klavir.« Takratna ekipa Sobotne priloge je po letu dni Engelsovega sodelovanja zaradi političnega vmešavanja tudi razpadla. »Bil sem zraven, ko je v centralno redakcijo priletel Peter Jančič in zahteval, da iz priloge umaknemo dve strani. Ervin Hladnik Milharčič je bil takrat v Jemnu, mi pa smo postavljali zadnjo številko pod njegovim vodstvom. Milharčič je zanjo napisal uvodnik, ki ga je Jančič na vsak način želel umakniti. Na koncu je bila tam, kot je znano, objavljena ilustracija.«
Trenutno ga najbolj zanima risanje stripov, ki pa je zelo zahtevno. »Ko sem bil majhen, sem večkrat začel risati kak strip, vendar prej v glavi nisem imel točne zgodbe, zato sem po petih sličicah navadno odnehal. Ampak ko sem nedavno prebiral Lavričeve stripe, sem ugotovil, da imam tudi jaz nekaj zgodb.« Ugotavlja, da bi se stripu moral posvetiti v celoti, in zato razmišlja, da bi glasbo začasno postavil na stranski tir. S seboj že osem let stalno nosi skicirko. Do danes se mu je doma nabralo približno 30 skicirk, do zadnjega kotička napolnjenih z idejami.