Avstralija

zadržan +

Walkabout.

Waltzing Matilda.
Avstralija je spektakel o dekolonizaciji Avstralije. Sarah Ashley (Nicole Kidman), britanska lady, pripotuje v Avstralijo, nekam v outback, ki izgleda kot nadaljevanje ameriškega divjega zahoda - jasno, lady ima tam farmo. Ker pa njenega moža, ki je itak ni vreden, iz filma kmalu spokajo, potrebuje vodiča, okej, goniča, pač nekoga, ki ji bo pomagal živino spraviti v Darwin. Prijezdi Drover (Hugh Jackman), lakonični kavboj, sarkastični kralj Teritorija, pesti in kengurujev, ki ima več prijateljev med aboridžini kot med belci, med katerimi je tudi nekaj takih, ki prežijo na lady, predvsem na njeno nepremično in premično imetje. In še preden dobro rečete »Afriška kraljica sreča Rdečo reko« ali pa »Moulin Rouge sreča Mojo Afriko«, se Teritorij že prelevi v oder njunih prikimavanj in odkimavanj, zapeljevanj in odbijanj, dolgih pogledov in prekinjenih poljubov. Vsi ostali - Droverjev staroselski buddy Magarri (David Ngoombujarra), rasistični barmani, živinorejski baron (Bryan Brown), zlobni Fletcher (David Wenham), zapiti računovodja (Jack Thompson), kitajski kuhar (Wah Yuen) in Nullah (Brandon Walters), 12-letni »mešanec«, napol abori-džin, napol belec, žrtev avstralskih asimilacijskih zakonov, ki ga Drover in lady »posvojita« - so veseli, da so lahko zraven. Avstralija se dogaja na začetku štiridesetih - in tudi izgleda tako, kot da je bila posneta tedaj, v štiridesetih, kot postmoderna replika tedanjih h'woodskih spektaklov, ki so skušali pokazati, kako velik je film in kako velika je Amerika. Avstralija skuša pokazati, kako velik je film - in kako velika je Avstralija. Avstralija si lahko privošči vse, kar so si nekoč privoščili imperialni h'woodski spektakli: neskončna prostranstva, kinetične pokrajine, izrezljane sončne zahode, stampedo tisočglave živine, cattle drive, glamur v prahu, epske emocije, nostalgijo, fancy kostume, zvezde. Avstralija lahko v vsakem trenutku pokaže, kaj je to film. Če pa ji argumentov zmanjka, lahko sliko še vedno zapelje skozi računalnik, tako da potem tudi praznine izgledajo fantazmagorično. Obenem pa si lahko privošči tudi to, česar si h'woodski eposi v tridesetih in štiridesetih niso mogli privoščiti - da zgodbo o Avstraliji pripoveduje aboridžin. Da torej Avstralijo vidimo skozi oči avstralskega staroselca, ki pa je očitno - priznajmo! - videl ogromno h'woodskih spektaklov. In ti spektakli so skanalizirali njegov pogled na Avstralijo. Recimo: Čarovnik iz Oza ali pa V vrtincu, oba posneta leta 1939, kar nam da vedeti tudi Avstralija, ki skuša v zahodnem, imperialnem, kolonialnem pogledu na Avstralijo najti nekaj originalnega, aboriginalnega, pač tisto, kar sicer povzema abori-džinski walkabout, mistični, ritualni sprehod v divjini, ki otroku omogoči, da dozori in odraste. Avstralija je dozorela, ko se je spravila s svojimi kolonialisti (lady + Drover), ko je ugotovila, da ni otok (japonski letalski napad na Darwin leta 1942) in da se mora povezati s svetom (zavezništvo v II. svetovni vojni), in ko se je staroselcem, »izgubljenim generacijam«, opravičila za nečloveška grozodejstva, ki jim jih je prizadejala. Točno, Avstralija je videti kot spravna slovesnost. In nič več. »I'll sing you to me, Mrs. Boss.«