Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje

+ + +

Sreča ob vnosu

Za Frančičevo pisavo imamo včasih občutek, da je kot muzika iz tistega vica: dva neumorno brenkata, prvi ves čas en sam ton, drugi pa virtuozno, preigrava in sploh, pa reče prvi drugemu, da sliši, da se še išče, on da je pravo glasbo že našel. Vse od proze, ki je s svojim realizmom, pa tudi skrivnostno razboleno občutljivostjo in liričnostjo v osemdesetih odločno zasekala po do takrat še tabuizirani vojaščini v Domovini, bledi materi, pa prek Jeba in nepreštevnega števila romanov in zbirk kratke proze je bila Frančičeva pisava avtorska in prepoznavna. Gre za skoraj kompulzivno in neumorno naštevanje vedno istih, se reče vseh mogočih zlorab in šikaniranj občutljivih in ranljivih literarnih oseb, ki najpogosteje začnejo v nefunkcionalni primarni skupnosti in se potem nadaljujejo v še slabšem odnosu, vmes so spolne zlorabe, posilstva, prostitucija, narkofilija, alkoholizem, pa represivni aparat, policija, psihiatrija, vojska, poboljševalnice, pa seveda literarna kritika, ki da je v rokah klike iz metropole. Vendar ta drža nekoliko popusti že v njegovem zadnjem romanu, ki sem ga prebral, v Izgubljenem jutri, tam imamo občutek, da ne misli več vsega tako zares, da se pripovedovalec zaveda svoje jeze in agresije kot nečesa prekomernega, ekscesnega, pravičnik se občasno zave, da malo pretirava.

Kratki roman Tu živijo srečni ljudje se sicer začne z rahlo hermetičnim poetiziranim fragmentom in imamo potem tipično prehajanje od znotraj navzven, iz imanence v vsevednost. Malo se že zbojimo, da gre spet za fragmentarno krpanko, vendar je junak za Frančiča netipičen, uslužbenec na bančnem šalterju, samo periodični pivec, ki sicer pristane v 'zavodu za krpanje duš', potem še ločen in na cesti, vendar sta preostali dve tretjini romana skoraj ironični, distancirani, mestoma celo duhoviti, kadar je opisana perverzna ljubezen do literature. Govorita namreč o poslu s knjigami, o tonah in tonah klasikov, ki jih rešujejo s papirnih odpadov, o v plastiko zvezanih delih dobitnikov visokih literarnih nagrad, o cenjenih sodobnikih, ki jih predelujejo v čisto celulozo, pa o tem, kako bivši bojevniki zbirajo relikvije, fotografske in vojne monografije in podobno. Preprodaja rešenih knjig, ki je skoraj zgoščeni road novel, prekrižarimo namreč celotno deželico, malo spominja na Hrabalovo Prebučno samoto. Tam je možak, ki je proti svoji volji izobražen, ker rešuje nove drage cenzurirane tiske iz papirnega mlina, in občutek imamo, da je Frančič tokrat bolj discipliniran, da je manj napihovanja volumna, pa tudi obseg tega skrčenega romana je primeren. Ob tem pa ostaja oster do čezmernega vnosa česarkoli, do tistega, kar se kaže kot navlečenost na kemijo po bolnišnicah, do šankiranja in kompulzivnega nakupovanja. Kritika ostaja, samo da brusi svojo ost z ironijo in s humorjem, ne samo s kopičenjem in z drastiko.