Za vedno

proti

Nasilje v alternativni družini.

Damjan Kozole je vedno pokal od ambicije, da bi bil trendovski, toda njegova ambicija postaja vse bolj patetična. Da bi bil čim bolj trendovski, je film Za vedno uklenil med štikla bendov Patetico in Laibach. Problem je v tem, da si ju film ne zasluži. Še huje: »Mama Leone« je najbolj gledljiva in najbolj poslušljiva stvar v tem filmu, pa še ta pride na koncu, ko so ljudje že zdavnaj zbežali po popkorn. Ali pa v varno hišo. No, film kljub temu intonira Patetico: »Pogrešala nisem doma, dokler nisi stran odšel, in nikoli slišala pesmi, dokler je nisi ti z menoj zapel.« In tako dalje. Melanholični nokturno, rojen za kak New York ob pol štirih zjutraj, v ljubljanskem bloku, v katerega se ob pol štirih k svojemu Maretu (Dejan Spasić) vrača Tanja (Marjuta Slamič), pa zveni forsirano. Tako kot replike, ki jih recitirata Mare in Tanja. Bolje bi bilo, če bi jih pela. Nasilje v družini: mjuzikl! To bi morda rešilo tale zadušljivi »problemski« kammerspiel, v katerem se Tanja domov vrne prepozno. »Kje si bila,« sprašuje Mare, ljubosumni, posesivni, paranoidni alternativec iz druge roke. »S prijateljicami,« odvrne Tanja. Mare teži naprej: »Kje si bila do zdaj?« Pa telefon je bil ves čas izklopljen: »S kom si bila?« Potem ji reče, da ima kurje možgane. Potem jo razglasi za kurbo. Potem fantazira o tem, »s kolkimi si bila pred mano«. Potem jo pretepe. Potem jo posili. »Rada imaš grob seks, ne?!« Šur. Potem ji zagrozi, da jo bo zadavil. Še nekaj klofut in Tanja - enfin! - ugotovi, da ni srečna. Mare, prepričan, da je s poroko odrešil kurbo, da so Slovenke vzgojene tako, da sovražijo moške, da je ljubezen izsiljevanje in da ženske iz moških vedno potegnejo najslabše, takoj replicira: »Veš, koliko ljudi živi v Ljubljani? Ne morejo biti vsi srečni.« Duhovito? Toda duhovit ne skuša biti Mare, ampak Kozole, jasno, v napačnem filmu. Čakajte, da skuša biti aktualno političen: »Glej, kako živijo ljudje v Iraku - vsak dan je 100 mrtvih, ti pa stokaš zaradi dveh klofut.« Funny. Toda spet v napačnem filmu. Ali pa čakajte, da skuša biti trendovski: »Pred Bogom si prisegla, da boš moja!« Tako se govori! Hočem reči: tako govorijo ljubljanski alternativci, ki poslušajo Patetico in Laibach. »Hočeš, da te premlatim kot psa?« Ne da je Tanja kaj manj trendovska: »Čisto zadovoljna sem bila s svojim življenjem, dokler me nisi začel pretepati.« Nič, Mare in Tanja vse te replike recitirata tako, kot da ju ne zadevajo, kot da ne vesta, za kaj gre, kot da sta na vaji in kot da se jima to dogaja prvič, pa četudi sama poudarita, da je to že repriza - da se jima potemtakem to stalno dogaja, da se to stalno ponavlja, da jo je v petih letih že desetič pretepel. Kar pomeni, da Tanja fuša že od prvega kadra: izgleda kot samska ženska, zveni pa kot ženska, ki ne ve, kaj jo čaka.