Zgodbe za lahko noč

zelo proti +

Magični kapitalizem.

Zgodbe za lahko noč so božičnice - nagrada za tiste, ki še verjamejo v ameriški sen. Kljub krizi. Kljub recesiji. Kar seveda pomeni, da so Zgodbe za lahko noč božičnice za tiste, ki še vedno verjamejo, da se bo trg sam korigiral in da bo en passant popravil vse krivice, da bodo torej tisti, ki so zadnji, spet prvi. Biblično. Hej, Zgodbe za lahko noč so bile tempirane na Božič. In Adam Sandler, pilot te Disneyjeve »okolju prijazne«, »inspirativne«, »družinske« komedije, izgleda tako, kot da je zadnjih nekaj Božičev preprosto zamudil. Ne, štos ni v tem, da nima rešpekta do Božiča ali pa da ne razume »smisla« Božiča, ampak v tem, da logika kapitala nima nobenega rešpekta do njega. Vedno ga preskoči. Ko se film začne, ga najdete v nekem deluxe hotelu, v katerem tezgari kot handyman, kot mala riba, kot deklica za vse, hja, kot anonimni proletarec. Bazično dela tisto, kar v hotelih običajno delajo priseljenci, recimo podplačani Hispanci. In tu je trik: ta hotel je bil nekoč njegov! Ali natančneje: očetov. Okej, tedaj je bil še motel, nižja razvojna stopnja tega, kar je zdaj. Toda oče (Jonathan Pryce) je bil mali, družinski, socialni kapitalist, zato ni mogel naprej, tako da so motel dobili in razvili ekstremni kapitalisti, ki so prejšnje lastnike degradirali - in nič ni bolj ponižujočega od tega, da si napol suženjska delovna sila v hotelu, ki je bil nekoč tvoja last. Sandler je klovn prostega trga, ki dobi priložnost, da se čudežno dvigne - da postane menedžer hotela. Pred tem mora le poraziti tekmeca, arogantnega, oportunističnega in naoljenega protikandidata (Guy Pearce), tipičnega
friedmanovca, in svojima nečakoma povedati nekaj babysitterskih pravljic, ki potrebujejo specialne efekte, da ne zaspita. Jasno, vse te zgodbe za lahko noč postanejo meso, nov tematski park, ki se razteza od starega Rima do divjega zahoda in sci-fi prihodnosti (see-ya in Disneyland!). Ergo: Sandler svetu, ki ga ureja prosti trg, kontrira s svetom, ki ga urejajo zgodbe, ki »magično« oživijo - prerokbe, ki izpolnjujejo same sebe. In ko to gledate, si rečete: šit, če je edina alternativa ekstremnemu kapitalizmu in diktaturi prostega trga lenobna, retardirana »magija«, heh, magični kapitalizem, potem je urejanje sveta še vedno bolje in bolj varno prepustiti moraliziranju prostega trga. Zgodbe za lahko noč so tipično ameriško samozatajevanje: najprej ugotovijo, da je kapitalizem ponižujoč, potem pa letargično vztrajajo, da alternative ni. In da se tega jebenega dreka na čevlju ne moreš znebiti.