Mona Liza
Neil Jordan Bob Hoskins, Robbie Coltrane, Cathy Tyson
Bob Hoskins, mali, nepomembni šofer z roba londonskega podzemlja, panično beži, dva gangsterja pa ga divje preganjata, toda ko že mislimo, da bo Hoskins le panično, brezglavo in nemočno bežal (kar se v kriminalkah običajno dogaja), se nenadoma obrne, zgrabi voziček, podre zasledovalca in ju potem potolče. Bravo, Bob! Bravo, Neil Jordan! Ta nenadni obrat - ta kršitev žanrske prisile in naših pričakovanj - je seveda namig, da gre morda ves čas zares in da pred nami ni le zgodba kake »kriminalke«, ki jo je prebral Hoskins, zdaj pa jo pripoveduje svojemu prijatelju (Robbie Coltrane), sicer oboževalcu kriminalk. Jordanov film Mona Liza je za DaVincija naredil to, kar je zanj naredila DaVincijeva šifra: zaradi Mona Lize - zgodbe o naivnem, neukem, nerodnem šoferju, ki sreča, ljubi in rešuje fatalno call-girl (Cathy Tyson) - je začel vse zanimati DaVinci, nič manj pa tudi Nat King Cole, čigar štikel o osamljeni dami z mističnim nasmehom je po mnogih letih spet postal hit. Vprašanje, ki si ga zastavlja Nat King Cole (»Si živa, si resnična, Mona Liza, ali pa si le hladna, osamljena ljubka umetnina?«), so si tedaj zastavljali tudi gledalci: je to, kar gledamo, res ali le del šoferjeve bujne, s kriminalkami okužene domišljije? Tu je ključ: ko šofer potem išče fatalkino prijateljico, 15-letno prostitutko, ki jo je vzelo podzemlje, je videti kot Taksist, ki je bil, kot veste, prav tako fantazist.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.