Treznjenje na obroke
Če bo kriza kratka, se bo spremenilo premalo, če bo dolga, se lahko skotijo nove diktature
© Tomaž Lavrič
Silvestrsko dviganje kozarcev je povsod spremljalo padanje gospodarske rasti in blaginje. Kriza je.
V bistvu se ve, kje so vzroki težav. Pod vsem brbota nebrzdani kapitalizem (neoliberalizem), njegov mehki diktat visokih dobičkov, nenehne rasti in neomejenega potrošništva. V ta voz so vpreženi ekonomija, politika in prebivalstvo - od tod njegova vztrajnost. Dokler se spirala vzpenja, so vsi zadovoljni, čeprav ljudstvo vedno manj, kajti dodeljuje se mu čedalje manjši delež skupnega kolača. Nujno trpi tudi okolje, a to nima volilne pravice.
Zalomilo se je zaradi pretiravanja in pohlepa. Zahod, zlasti Amerika, ta popek sveta, se je dolgo strumno zadolževal in umetno cvetel, naposled pa je balon počil. Dolgotrajno opitost je zamenjala krizna mentaliteta. Vlade rešujejo banke in velika podjetja, nižajo obresti in napovedujejo velikanske denarne injekcije. V bistvu skušajo obrniti čas nazaj - vzpostaviti stanje pred izbruhom krize. Toda zaupanja ni več, realnega denarja pa premalo. Ljudje ravnajo naravno, a »napačno« - namesto da bi trošili in preprečevali recesijo, so začeli varčevati. Krepka recesija, v katero leze svet, je najbolj naravno zdravilo za počeni balon, pravijo manj ortodoksni ekonomisti; ko se bo prenapihnjeni balon spraznil, se bo spet začelo okrevanje. Trg torej deluje, a zdaj nič več v splošno zadovoljstvo.
Težava je v tem, da se lahko recesija sprevrže v začarani krog zmanjševanja potrošnje in proizvodnje, naraščanja brezposelnosti in deflacije, iz take kombinacije pa zlepa ne zlezeš več. Potem se lahko v družbi zgodi vse mogoče. Poleg tega mora stroj teči naprej, saj so sicer ogroženi dobički in volilna podpora; kapital in politika se zato recesije bojita kot hudič križa.
Duh časa se vendarle spreminja. Na Zahodu občutita dve tretjini ljudi nebrzdani kapitalizem kot grožnjo. Razpotegnjena kriza bo svet spremenila. Kako, je bolj stvar ugibanj.
Kakšen bo po krizi kapitalizem? Če bo ostal nespremenjen, se bo takoj začela nabirati naslednja kriza. Optimisti upajo v zlom neoliberalizma, pesimisti se bojijo, da se bo kriza končala z okleščeno demokracijo, zlasti če bo stiska množice pognala na ulice. Marxovega Kapitala se prodaja veliko več, toda onstran kapitalizma se v bistvu ne razmišlja. V tako skrčeni optiki se zdi, kot da je kapitalizem obsojen na nihanje med svojimi bolj ali manj civiliziranimi različicami. Dejstvo je, da je bil bolj civiliziran, dokler je obstajal konkurenčni socializem, kakršenkoli je že bil.
Zaton Zahoda? Kriza se je začela v Ameriki in to je eno izmed znamenj njenega relativnega nazadovanja. Če bo Kitajska vzdržala sedanji razvojni tempo, bo po usihanju v zadnjih 200 letih polagoma znova postala prva sila sveta. Svetovno razmerje moči se spreminja zlasti v korist Azije in izbruh krize je potrdil, da svet dokončno prestopa iz uni- v multilateralizem.
To žal ne pomeni, da bosta zavladala idila in mir; morda bo medsebojnega ravsanja na stičiščih vplivnih območij še več. Tudi Zahoda ne gre prehitro pokopati. Zanj se nekam čudaško šteje, kot da bo capljal na mestu, Azija pa nemoteno naglo napredovala. Hkrati ima Zahod še zmeraj prednost hkratne visoke razvitosti in demokratičnosti.
Žrtvovano okolje? - Svet utegne zaradi krize opustiti resen trud, da bi zadržal segrevanje ozračja. Države se otepajo že dogovorjenih obveznosti; še Angela Merkel izgublja sloves zelene kanclerke. Pri tem se stanje okolja slabša hitreje od tega, kar so obljubljale najbolj črne napovedi. Če okoljske politike ne bo temeljito spremenila Obamova Amerika in ne bo s tem potegnila za sabo tudi Kitajske, Indije, Brazilije ..., je boj že izgubljen.
Kriza in segrevanje ozračja imata nekaj skupnega: človeštva ne bosta pogubila, toda posledice so lahko nepopravljive.
Rahljanje EU - Amerika je na krizo pogojno odgovorila z izvolitvijo Obame. Unija Obame nima, ga ne more dobiti in ga, upajmo, tudi manj potrebuje. Toda kriza načenja tudi njo. Nacionalna država se nenadoma kaže kot zadnje zatočišče pred težavami in po tem ključu - kljub potrjeni koristnosti skupne valute - poteka tudi spoprijemanje s krizo. To Unijo seveda rahlja. Proces je nevaren zlasti za majhne države in njihovo enakopravnost.
Stop za globalizacijo? - Kriza je globalna, toda z njo se ubada vsaka država posebej. To krepi protekcionizem. Pošteno upočasnjena ali tako rekoč ustavljena globalizacija bi pomenila ponoven razpad sveta. Antiglobalisti bi slavili, toda učinki upočasnitve bi bili zelo protislovni. Po eni strani bi lahko bila, podobno kot recesija, naravno zdravilo proti tipu razvoja, ki ga planet očitno ne prenese. Toda številne države in njihove prebivalce bi zastoj na smrt ogrozil, med njimi Kitajsko, ki svojo vrtoglavo visoko rast nujno potrebuje za blaženje notranjih trenj. Trpel bi tudi Zahod.
Obama odrešitelj? Novi predsednik Amerike najbrž ne bo postavil na glavo. ZDA niso v predrevolucionarnem stanju in Obama ni revolucionar. Toda država in njen model kapitalizma sta v krizi, to pa je zanj priložnost, da »kapitalizem reši pred kapitalisti« in naredi Ameriko bolj socialno. Navzven se bo podoba države popravila že zaradi Bushevega odhoda in Obamove izstopajoče osebnosti, tudi njegove črnskosti, ki ga dela nekakšnega državljana sveta.
Toda ta prednost bo kmalu splahnela, če Amerika ne bo postala manj ohol in agresiven član svetovne skupnosti. Prva je lahko kljub temu še vedno. Na mednarodnem področju bo Obama veliko naredil že, če bo državo po minulem »ameriškem stoletju« znal prilagoditi relativnemu usihanju moči. Toda morebitna notranja preobrazba bo težavnejša.
Obamova vladavina bo še en poskus odgovora na večno vprašanje, koliko lahko posameznik spremeni splošni tok stvari. Ker imajo ameriški predsedniki tako moč, ker je Obama še neznanka in ker je čas krize, so kljub dvomom mogoča presenečenja.
***
Ta čas je karkoli težko misliti zunaj krize oziroma prepleta kriz. Pri tem je pamet prekratka, da bi znala napovedati njen razplet in predlagati razumne terapije. Nič ni zares dobro. Če bo kriza kratka, se bo spremenilo premalo, če bo dolga, se lahko skotijo nove diktature. Živimo v stanju, ki ga človek ne obvladuje, a ima mogočen srk in žene osnovni model naprej - v nove težave. Ob tem sta mogoči dve temeljni občutji: resignacija ali pa zavest, da neoliberalizem, kaotična globalizacija, segrevanje ozračja ... niso naravne zakonitosti, ampak procesi, ki jih je ustvaril človek. Če misli, da ga spravljajo v stisko, jih mora pač »razustvariti«.
Filozof Peter Sloterdijk pravi: Na začetku vsega stoji etična odločitev, ki tiste, ki so za status quo, loči od tistih, ki hočejo izstopiti iz starega življenja in ustvariti novega. Klic po spremembi, revoluciji zavesti in duha leži v razmerah. Alternativa zveni dramatično, a ne bolj dramatično, kot je dramatičen resnični položaj. Ozračje vibrira od tega klica. Vsakdo ga sliši, celo najbolj vulgarni časopisi pišejo o tem. Za to ne potrebuješ guruja, nobene zunanje avtoritete. Svetovni položaj sam pošilja sporočilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.