Predrag Matvejević: Mediteranski brevir

S kopnim okupirano morje

Prostor vpliva na miselne koncepte - in obratno, to je izhodišče Brevirja, in potem se Matvejević, erudit in jezikoslovec, strasten polemik in zaljubljenec v podrobnosti, bizarnosti in zakotja, pri nas imamo prevedene Drugačne Benetke, popase po vsem razpoložljivem znanju. Njegovo pisanje je summa, izčrpno poskuša stisniti in zgostiti tisto, kar se je v Sredozemlju, ki je topos krat zgodovina, krajinarstvo krat turbulentna preteklost, nabralo; v tradiciji ljudstev Knjige, pri Judih, kristjanih in muslimanih, pa tudi tistih, ki nikoli niso stopili v odrešenjskost zgodovine. Njegovo pisanje je čaroben preplet ljudskega, vraž, legend, pa obupnih poskusov veleumov, da bi znanje ponudili bralcem kot njihovo lastno predzgodbo in hkrati še vedno učinkujoč mit.

Brevir je zbirka gesel, včasih lapidarnih, posvečenih prepletu jezikov, je besednjak in etnološka študija, popis naravnih pojavov, vetrov in valov, arhitekture, spominov na izginula mesta in iz tega pisanja mestoma zažehti friškina, vonj usmrajene ribe, pomešan z vonjem po kanalizacijskih izpustih. Tridelni Brevir, ob naslovnem delu so še zemljevidi in glosar, je katalog obrti in delavnic zanje, tu so seznami priborov in orodij, poimenovanj in izdelkov, v njem so drug ob drugem stare grafike in legende, prepletajo se etimologija, taktike preživetja in obredi pokopa, vse se mehko in valovito preliva v nekaj drugega, kot čas, kot obalna erozija, tako da ta thalassologija, morjeznanstvo, s svojim ritmom in z valovanjem oponaša svoj predmet. Matvejević je pohajalec po mediteranskih zaselkih in mestih, drugič pomorščak skozi jezikovna vozlišča, enkrat našteva, drugič se predaja esejističnim špekulacijam, enkrat je suh in drugič poetičen, njegov vokabular je strašen in je zato tudi prevajalsko zahteven, v slovenščini opremljen z lokalnimi primerami. To pisanje je podobno romanu Donava Claudia Magrisa, predmet mu daje hrbtenico, zato ni čudno, da imamo zdaj, v močno predelani in dopolnjeni izdaji, tudi Magrisov predgovor. Le da ponuja reka s svojim padcem in postopnim umirjanjem, s pojemanjem silovitosti proti lenobni delti drugačno možnost organizacije, pri Matvejeviću je na delu valovanje, iz različnih smeri spodjeda gradivo, enkrat bolj umirjeno in drugič bolj silovito, in potem razvršča vse tisto, kar je odtrgal, nastružil; pri tem je še bolj očarljiv takrat, ko je sila večja in material sipek, težje ulovljiv - mogoče tudi zato, če dopišemo še eno od vprašanj v Brevir, ker je beseda fortuna, ime boginje sreče, tudi izraz za podivjano in razbesnjeno morje. V Matvejevićevi metodi je nekaj titanskega, saj gre za poskus združiti discipline in znanja, ki jih je čas ločil, čeprav se fragmentarnosti ni mogoče izogniti, veliko tega je za vedno obležalo v muljnatih sedimentih. Obvezno čtivo za insulomane.