Božična zgodba

za

Resnica in konsekvence.

Junon (Catherine Deneuve), poročena s precej starejšim, čudovito strpnim industrialcem (Jean-Paul Roussillon), ima tri otroke, Elizabeth (Anne Consigny), Henrija (Mathieu Amalric) in Ivana (Melvil Poupaud), ki so bili - ob svojem času, se razume - le nadomestki za fantka, ki je umrl kmalu po porodu. Elizabeth (Anne Consigny), prebodena z občutkom krivde in poročena z matematikom (Hippolyte Girardot), je postala uspešna pisateljica, toda njenemu sinu se meša. Henri, pa četudi zelo talentiran, ni nikoli zares prišel k sebi, tako da v enciklopedijah zraven pojma »neodgovornost« lepijo njegovo fotko, namočeno v alko. Ivan, najmlajši in obenem najmanj talentiran od vseh (njihov nekdanji ljubljenec, heh), je poročen s Silvijo (Chiara Mastroianni), s katero so - fizično ali pa le mentalno - fukali vsi člani tega klana. Med njimi je toliko zamer, napetosti, zavrnitev, prepadov, elips in ničejanske odtujenosti, da bi jih celo Stara zaveza težko prebavila. Vraga, če bi jih režiral Shakespeare, bi se na koncu pobili, pa četudi bi jih stlačil v Sen kresne noči. Na odru bi bilo na koncu toliko trupel, da še Kafka ne bi imel več kam stopiti. Če bi šli na sodišče, bi dobili prepoved približevanja, toda ne - vsi ti karakterji, vsi ti funny faces, vključno s sateliti (z otroki, bratranci, zaročenkami ipd.), se po mnogih letih dobijo na božični večerji. No, na božičnem soočenju. In morje altruistično vstane - kot v Desetih zapovedih. Film Božična zgodba ima naslov, ki kliče po ogledu pred Božičem, toda povsem mirno ga lahko pogledate tudi zdaj, ko je Božič že lanski sneg. Pravzaprav je še bolje, če ga pogledate zdaj. Januarski mraz in januarska depresija sta sijajno okolje za ogled tegale družinskega antidružinskega filma - okej, božičnega antibožičnega filma. A po drugi strani, od Arnauda Desplechina, zelo ekskluzivnega francoskega auteurja (La Sentinelle, Moje seksualno življenje, Kralji in kraljica), lahko pričakujete natanko to - da bo našel nelagodje v kulturi. Tako v družini kot Božiču. Družina Vuillard, ki se zbere na božični večerji, je disfunkcionalna, toda ne disfunkcionalna v smislu disfunkcionalnih družin, na kakršne nabašete v h'woodskih božičnih filmih,
recimo v Božiču na kvadrat. V h'woodskih božičnih filmih Božič iz družine potegne najboljše - v Božični zgodbi iz družine potegne najslabše. V h'woodskih božičnih filmih družinski člani za Božič ugotovijo, da vse tisto, kar jih ločuje, nima smisla - v Božični zgodbi pa družinski člani ugotovijo, da vse tisto, kar jih ločuje, ima smisel in da so prav zaradi vsega tega postali to, kar so. Brez tega, kar jih ločuje, jih ni. Brez tega, kar jih žre, izgubijo identiteto. In identitete nočejo izgubiti. Niti svoje pravice do odtujenosti. Film, ki bi ga morali dajati le na recept.
(Cankarjev dom)