Zamenjan

za +

Clint Eastwood

Los Angeles, 1928: Christine Collins (Angelina Jolie) je mati samohranilka, ki se preživlja kot supervizorka v telefonski centrali, toda nekega dne njen devetletni sin Walter skrivnostno izgine. Policija najprej ne trzne, češ da je treba najprej počakati 24 ur, preiskava - pravzaprav izogibanje preiskavi, simuliranje preiskave - pa se konča brez epiloga. Prezbiterijanski pastor Gustav Briegleb (John Malkovich), gostitelj odmevnega radijskega showa, policijo obtoži nesposobnosti, brutalnosti in korupcije - in to potem ponavlja. V vsaki svoji radijski pridigi. Razlog več, da se zgodi čudež: pol leta kasneje policija Walterja najde. Toda Christine v grozi ugotovi, da to ni njen sin. »Nič, vi ste šokirani, on pa se je spremenil,« dahne policaj, ki jo prisili, da ga odpelje domov, kjer mali vztraja, da je Walter, njen sin. Christine kakopak vztraja, da ni, še toliko bolj, ker je nekaj centimetrov nižji od Walterja in ker ima obrezanega tiča, pa tudi učiteljica in zobozdravnik ga ne prepoznata. In tu je problem: policija noče slišati, da to ni njen sin. »Nas hočete zblamirati? Hočete briti norca iz nas? Hočete reči, da ne ločimo otrok? Zakaj bi mali rekel, da je vaš sin? Zakaj bi vedel, kako mu je ime? Zakaj bi lagal?« Ker pa Christine kljub grožnjam vztraja, da to ni njen sin, jo hospitalizirajo - med ženske, ki so jih hospitalizirali, da ne bi kompromitirale sistema. Med ženske, ki so se uprle. Med ženske, ki so ogrozile naracijo in dobro ime patriarhalne družbe. Med elektrošokirane cipe. Med otrokom, ki izkopava otroška trupla, in serijskim morilcem, ki noče v pekel, je veliko prostora za ženski film, ki se vam bo zdel črno-bel, pa četudi je barven. Zamenjan, posnet po resnični zgodbi s konca dvajsetih let, izgleda tako, kot da ga je posnela feministka - v resnici ga je posnel Clint Eastwood, ki je nekoč, ko je bil še Dirty Harry in podobno, največ naredil za glorifikacijo mačizma in šovinizma. V Zamenjanem, v katerem je Angelina Jolie videti tako, kot da je rojena za leto 1928, pokaže, da je šovinizem nekaj umazanega, podlega in nesprejemljivega. Film, elegično posnet, brezhibno kostumiran, mučno srhljiv, arhivsko tesnoben in elegantno populističen, je videti kot prequel Skrivnostne reke, v kateri se je pedofilija končala s kolektivno psihozo tistih, ki so pasivno obnemeli in zamižali, ko je otrok stopil v napačen avto in izginil. Ironično, tisti, ki so ga ugrabili, so se izdajali za policaje.