Vladimir Vertlib: Vmesne postaje

Provizorične domovine

Vmesne postaje so roman o migrantih, o večnem tavanju skozi državne ureditve; poba se z družino v sedemdesetih letih izseli iz Leningrada, SZ, na Dunaj, naskakujejo Zahod prek Izraela, Amsterdama, Rima, ZDA, starši intelektualci opravljajo pomožna in podplačana dela. Ko se poba udomači, postane Dunajčan in obvlada novi jezik z naglasom vred, se preseli v Salzburg, v provinco, pred katero ga vsi svarijo. Ne glede na prilagojenost okolici je vedno tujec, v Rusiji Jud, v Izraelu Rus in gojim, nevernik, v Ameriki skoraj komunist, v Avstriji priseljenec, za ameriške haside verski ignorant - čeprav se je očitno udomil; Vertlieb namreč v zbirki predstavlja Avstrijo. Njegovi Judje so izpostavljeni antisemitom vseh barv, zato ves čas blago paranoični, vsak spor jih spomni na pogrome in holokavst, predvsem v slabo denacificirani Avstriji. Vendar niti Judom ne prizanaša, v Ameriki je v skupnosti veliko nestrpnosti in rasizma, ogroženi se s predsodki branijo proti predsodkom. Morda je najbolj tipično in napeto tisto poglavje, v katerem starejšega družinskega prijatelja v skrivnostnih okoliščinah odpeljejo v bolnišnico in se pripovedovalec ves čas trudi, da bi zvedel, kaj se je zgodilo, prepričan, da je bil žrtev desničarskih skrajnežev. »Nobene zgodbe ni,« mu zatrjujejo vsi po vrsti in takrat vidimo, da je tudi cigara včasih samo cigara, kot bi rekel še en Dunajčan, Freud.

Vertlibov roman spretno izkorišča otroško in mladostniško pripovedno perspektivo, svet je poln nesporazumov, ki jih povzročajo menjava kulturnih okolij, nepoznavanje lokalnih običajev, slabša vraščenost v tradicijo, konstituiranje lokalcev na račun prišlekov in kozmopolitov po sili. Tako v tej prozi mrgoli duhovitih prizorov, zdi se, da je zelo pogosto na delu literarna karnevalizacija, sprevračanje optike starejših in zaostrovanje absurdnih trkov, tako da so Vmesne postaje prepričljiv in precej zabaven, s humornimi potezami izpisan katalog ljudi iz mest stare in nove Evrope, Amerike in Izraela. Torej gre za tipičen evropski roman, to poudarja tudi spremna beseda, kolikor je migracija sestavni del EU. Vertlib je spreten pripovednik, ima dober občutek za detajl, pa za pretiravanje, dobro osmeši vsakršen občutek večvrednosti, naj gre za Jude ali njihove zoprnike, ob tem pa Vmesne postaje zaznamuje tudi pretehtana sklenjenost poglavij; imamo občutek, da bi skoraj vsako stalo tudi samo zase, ne samo kot postaja na poti, temveč tudi kot kratka zgodba, saj se po začetni napetosti pogosto paradoksalno razplete in ostajajo konci odprti, poglavja so osredotočena na kakšen predmet ali človeško usodo in ravno ta premišljena zaokroženost še poglablja učinek celotnega dela.