Ljubezen & drugi zločini

za

Bésame mucho.

Film Ljubezen & drugi zločini, debi Stefana Arsenijevića, avtorja kratkometražne (A)Torzije, ki je bila nominirana za Oskarja, se dogaja na ulici, na kateri so se v zadnjih desetih, petnajstih letih dogajali mnogi srbski filmi. Niti ne na ulici, ampak v »dolinah« med osivelimi, opustošenimi, zariplimi kanjonskimi beograjskimi stolpnicami, deklasiranimi socialističnimi giganti, ki zdaj - po zaslugi izprane, jesensko predzimske fotografije Simona Tanška in soundtracka Naked Luncha - izgledajo kot slepe ulice zunaj sezone, kot srbski Monument Valley, kjer pomaranče zasijejo kot citat iz Botra, kot najava katastrofe in kot edini dokaz, da je gomorski svet, v katerem živijo, še normalen. In med temi depresivnimi, brezposelnimi stolpnicami blodi vse tisto, kar je ostalo od iluzij - ostareli, tranzicijski, odmirajoči gangsterji, ki so svoje rajone prelevili v svoje verzije socialne in pravne države, mladi pistolerosi, ki le še iracionalno »garbajo«, brez smisla za kodeks časti, izterjevalci, ki zažigajo kioske in lastnikom kafan plačujejo, da lahko njihove matere - ustavljene, zlomljene, senilne operne pevke (Milena Dravić) - tam pojejo, videotekarji, ki jim žene bežijo s črnci, desperadosi, ki verjamejo, da je življenje grafit, in napol katatonični otroci, postkusturičevski mesečniki, ki tuhtajo, ali naj skočijo s teh stolpnic, misleč, da imajo alternativo. Film, sicer srbsko-slovensko-nemško-avstrijska koprodukcija, ki popisuje zadnji dan mesta, v katerem vsak dan že leta izgleda kot zadnji dan, se odvrti v enem dnevu - na dan, ko se vsem zazdi, da obstaja alternativa, na dan, ko skušajo vsi obračunati s preteklostjo ali pa odplačati dolgove, na dan, ko skušajo vsi odvreči bremena, na dan, ko je treba razdeliti poljube in krogle, darila in klofute, na dan, ko Anica (Anica Dobra), ljubica Milutina (Fedja Stojanović), lokalnega gazde, sklene, da mu bo izpraznila sef in enkrat za vedno odpotovala na Zahod, na dan, ko ji Stanislav (Vuk Kostić), Milutinov samaritanski izterjevalec, fatalno razkrije, da jo ljubi že od svojega dvanajstega leta, potemtakem na dan, ko vsi storijo in izrečejo to, za kar so bili rojeni, in ko je obenem že tako pozno, da jih lahko še celo ljubezen, kot bi rekli Joy Division, le raztrga. Med temi kanjoni pač tava preveč prenapetih posttranzicijskih mulcev, ki so videli preveč prenapetih filmov. Tudi Arsenijević jih je, kar pomaga. Vsaj filmu, če ne že njegovim junakom.
(Kinodvor)