Dvom

zadržan

Mamma Mia!

Dvom, ki ga je John Patrick Shanley posnel po svoji bogato nagrajeni drami (Pulitzer, Tony), je film, ki ne dvomi. Film, ki ne podvomi vase. Film, ki se strinja s sabo - brez slabe vesti. Film, ki podvomi v vse - razen v katoliško cerkev. Še več: film, ki podvomi celo v Ameriko, v cerkev pa ne. Včasih gre tako daleč, da v Ameriki vidi le slab, spodleteli substitut cerkve. Če bi bilo v Ameriki tako kot v cerkvi, bi bilo vse okej. Atentata na predsednika Johna F. Kennedyja ne bi bilo. In heh, drugi vatikanski koncil ne bi bil potreben. Toda ironično, film ima sijajen kontekst in popoln timing - dogaja se namreč leta 1964, po drugem vatikanskem koncilu, ki je katoliško cerkev moderniziral in liberaliziral, in po atentatu na Kennedyja, ki je Ameriko pahnil v mrak, v cinizem in skepso. No, to je obenem tudi čas, ko je začelo Ameriko burkati, zvijati in trgati gibanje za državljanske pravice črncev. Mikrokozmos te nove, turbulentne Amerike je župnija v Bronxu, v kateri se odigra mala kulturna vojna med duhovnikom, liberalnim, progresivnim, simpatičnim, veseljaškim očetom Flynnom (Philip Seymour Hoffman), sicer ravnateljem katoliške šole, ki skuša župnijo in svoje ovce modernizirati (»Novi časi, sestra, cerkev se mora spremeniti«), in dvema nunama, starejšo, konservativno, strogo, sumničavo, ortodoksno sestro Aloysius Beauvier (Meryl Streep), ki hoče, da bi vse ostalo po starem, in mlajšo, strpno, precej bolj idealistično sestro James (Amy Adams), ki ve, da novo pride kot jutro po neprespani noči. Vojna se začne, ko se sestri Beauvier zazdi, da ima oče Flynn do enega izmed dečkov, 12-letnega ministranta (Joseph Foster II), prvega temnopoltega učenca v tej katoliški šoli, »neprimeren« odnos. Oče Flynn, ki ima sicer nekaj mučnih dvomov, vezanih na postkennedyjevsko Ameriko, in ki - v slogu Martina Lutherja Kinga (okej, v slogu Baracka Obame) - poziva k združitvi Amerike, vase ne podvomi, medtem ko sestra Beauvier, ki diši po travestiji Jackie Kennedy, rojeni Bouvier, vztraja, da se je oče Flynn pregrešil, kar pomeni, da tudi sama v svojo vero in svojo moralno gotovost ne podvomi. Očetu Flynnu celo zagrozi, da bo - v slogu sodobnih preiskovalcev duhovniške pedofilije - šla od župnije do župnije, v katerih je delal, in našla dokaz, da se že prej ni mogel upreti »neprimernim« odnosom. Njena vera je nezmotljiva - tako kot Flynnova. Vprašanje ni, kaj se je v resnici zgodilo, ampak kdo bo prej zdvomil v svojo vero. Vera je onstran faktov in posvetnih vprašanj, oh, vprašanj pravne države, pa četudi gre za vprašanje pedofilije, »neprimernega« duhovniškega odnosa do otrok. Če se fakti ne ujemajo z vero, toliko slabše za fakte. Vera je edina rešitev za postkennedyjevsko, cinično, raztrgano Ameriko, ki mora najprej - če hoče naprej - najti konsenz o veri v vero, kar postane jasno v trenutku, ko se na Flynnovo stran postavi gospa Miller (Viola Davis), dečkova mati. Vprašanje, kaj če se sestra Beauvier v tej igri moči in v tej bitki za vero ter postkoncilsko dušo katoliške cerkve moti o vsem razen o pe-dofiliji, zasenči in tako rekoč nevtralizira vprašanje, kaj če se dečkova mati s Flynnom, ki ima na vse - na vse izpade svoje »sočutnosti« - kredibilen odgovor, solidarizira le zato, ker ima sinov vpis v to katoliško šolo za tako pomembno in tako prelomno zmago v boju za državljanske pravice, da se ji zdijo fakti preprosto irelevantni. Nič hudega - dvom ni fakt. Dvom je bil vse, kar se je zgodilo. Film nas pusti v faktični negotovosti, ozaljša pa nas z absolutno gotovostjo vero, ki vse skupaj odpelje iz zmedenosti, toda Meryl Streep je v vlogi sestre Beauvier - bitch z dimenzijami sestre Ratched - tako prepričljiva, da ji verjamemo. Živo si lahko predstavljamo, zakaj je Shanley v vlogo očeta Flynna postavil briljantnega Philipa Seymourja Hoffmana - da Meryl Streep ne bi slučajno preveč verjeli. Razlog več, da se v skrajni liniji vse zvede na vprašanje: komu bolj verjamete - Hoffmanu ali Meryl Streep? Če bi Meryl Streep slučajno dobila Oskarja, Hoffman pa ne, bi to oportunizem in moralno gotovost tega filma, ki koketira z abstraktnostjo Busheve »moralne gotovosti«, dobesedno ubilo.