Drugo rojstvo Partnerstva
V osnovi gre za umetniški vtis na ljudstvo: poglejte, ljudje, kako sodelovalni smo, koliko damo na skupno stvar
© Tomaž Lavrič
Pahor in Janša, ta čudni par, se znova zbližujeta, tokrat v okrilju ideje o ponovnem rojstvu Partnerstva za razvoj. Urni prejšnji premier je zamisel krstil z imenom 2+10 in jo serviral nekoliko otrplemu Pahorju (kar se dejanj, ne besed tiče). Ta je spet enkrat soliral; svoj predlog Partnerstva je najprej pokazal Janši, proti 2+10 pa ni imel nič. Zato je v koaliciji vroče.
Izkušnje z izvirnim Partnerstvom v prejšnjem mandatu so slabe, čeprav ga stari in novi premier še zdaj hvalita. Janša je skušal z njim zbuditi vtis kooperativnosti in olajšati uveljavitev neoliberalnih reform. Pahor se je Partnerstvu pridružil in s tem napravil dve težko odpustljivi napaki. Prvič, desnici je pomagal uveljavljati reforme v prid premožnih in škodo revnejših, čeprav naj bi bila njegova stranka socialdemokratska in bi se morala takim reformam ostro upreti. Drugič, Partnerstvo je krepilo legitimnost prejšnje oblasti in prikrivalo njen avtoritarni, nedemokratični značaj. Pahor je Janši z njim v zameno za nekakšen razvoj, ki ga potem ni bilo od nikoder, ponudil alibi za lomastenje po družbi. Zavezništvo je naposled klavrno izdihnilo, z njim vred pa so v splošno korist, kot z zamikom potrjuje sedanja kriza, spustile dušo tudi neoliberalne reforme. Pahorju osebno je Partnerstvo kljub vsemu pomagalo graditi podobo dialoškega politika.
Zdaj smo v krizi in to naj bi narekovalo Partnerstvo št. dva. Ideja se zdi tokrat bolj naravna kot pred štirimi leti - kriza je pač položaj, ko naj bi družba s politiko vred stopila skupaj. Pogrezanje bo morda dolgo in globoko, napetost, negotovost in jeza v družbi pa z odpuščanjem, napovedmi vsakovrstnih omejitev, razkritji o nespodobnih premoženjskih razlikah itd. naglo naraščajo. Hudo ekonomsko in socialno krizo smo doživeli že na začetku 90. let, a takrat je bilo ozračje zaradi bližine osamosvojitve, upanja, da bomo kmalu postali članica blažene EU, večjega zaupanja v politiko itd. bolj optimistično ali vsaj bolj strpno. Slovenska družba se še zdi potrpežljiva, toda situacije, ko bi se nezadovoljstvo množično preselilo na ulice, ni mogoče izključiti. Potem bi razumno obvladovanje krize postalo skrajno težavno.
Zato lahko Partnerstvo kot simbolična gesta složnosti celotne politike psihološko deluje ugodno. Ta pomirjujoči vpliv na družbeno ozračje v časih krize je nasploh najpomembnejši morebitni učinek Partnerstva. Hkrati lahko sodelujoča politika laže sprejema nepopularne ukrepe, ki so v krizi vedno neizbežni.
Vrsta razlogov pa zbuja dvom, da bi bilo Partnerstvo koristno potegniti iz naftalina, kriza gor ali dol.
Eno so slabe izkušnje s Partnerstvom št.ena, ki bi, če bi bila njegova vsebina uresničena, večini državljanov samo škodilo.
Drugo je nezaupanje do SDS, ki ni bila nikoli konstruktivna opozicija ali oblast. Tudi tokrat bi Partnerstvo, ki naj ne bi ostalo samo pri besedah, zahtevalo vsaj minimalno poštenost na obeh straneh. Pri tem Janša že zdaj govori o ideološki lustraciji, ideološkem revanšizmu in kulturnem boju, ki da jih zganja oblast. To je, blago rečeno, izjemno nesamokritično in pretirano obtoževanje. Partnerstvo brez osnovne dobronamernosti pa je lahko samo odvečen blef.
Težave so tudi na drugi strani. Premier Pahor si sodelovanje z opozicijo, kamor spada tudi ideja Partnerstva, v marsičem predstavlja kot spravaštvo. Hkrati si je z nepremišljenimi izjavami in pojmovno zmedo o kadrovskih zamenjavah nastavil past in deloma onemogočil potrebne zamenjave, deloma pa spodbudil nepotrebne nastavitve (Rupel, Veselinovič, razni strateški sveti). Tako do neke mere upravičuje obtoževanje SDS. Za Partnerstvo se zavzema iz mešanice prepričanja, ohranjanja podobe dialoškega politika in zato, da bi si utrdil položaj v koaliciji. Če se odločanje razprši na več strank, je kot premier močnejši. Vsaj psihološko se razprši tudi odgovornost. O čudni šibkosti, ki jo čuti do Janše, pa je težko razpravljati, če nočemo zaiti v psihologiziranje ali na brezmejno polje teorije zarot.
Koalicijo, ki se upravičeno pritožuje, da se Pahor bolj kot z njo posvetuje z Janšo, Partnerstvo v bistvu rahlja. To je za trdno vladanje v časih krize slabo. Usklajevanje in odločanje v koaliciji in vladi bi Partnerstvo še otežilo in upočasnilo, v negotovega premiera bi butalo še več različnih mnenj. V tem pomembnem pogledu bi Partnerstvo premagovanju krize bolj škodilo kot koristilo. Hkrati tudi ni videti, da bi lahko SDS spričo svoje klavrne gospodarske zapuščine, programske izgubljenosti in populizma prispevala posebno umne recepte za premagovanje krize. Zato imajo Golobič, Kresalova in Erjavec prav, ko Partnerstvo po Janševi meri zavračajo.
Nasploh se zdi Partnerstvo v marsičem nepotrebno. Ni videti, da bi politike v različnih državah zaradi krize sklepale posebna zavezništva. Obama npr. snuje orjaški protikrizni program, a se zato ne bo posebej povezal z republikanci. Igral bo na njihovo odgovornost in reakcije volilnega telesa. Na splošno je tako: kakor kriza po eni strani morda govori za izrecno dogovorjeno sodelovanje oblasti in opozicije, ga po drugi strani dela nepotrebnega. V krizi si lahko resna opozicija privošči manj razgrajanja kot v dobrih časih. Če bi sistematično sesuvala vsakršno delovanje vlade, bi jo volivci kaznovali. In nasprotno. Seveda pa to velja le v primeru, da vlada premore osnovno avtoriteto.
Krizno sodelovanje različnih političnih taborov in torej tudi Partnerstvo je treba postaviti v realen okvir. V osnovi gre predvsem za boj za volivce, za umetniški vtis na ljudstvo: poglejte, ljudje, kako smo sodelovalni, koliko damo na skupno stvar. Kljub sodelovanju gre torej v zadnji posledici za poskus slabljenja nasprotnika.
Ne glede na to je lahko sodelovanje tudi koristno. V krizi lahko, kot rečeno, umirja eksplozivno ozračje, demonstrira notranjo slogo v napetostih z drugimi državami, preprečuje prodor ekstremizma ... Skratka, tudi politika se lahko včasih koristno pridruži kolektivnemu refleksu strnjevanja vrst. Toda če gre sodelovanje predaleč, lahko parlament in celotno javnost postavi na stranski tir in se spremeni v škodljivo paktiranje. Ideja Partnerstva 2+10 to nevarnost jasno nakazuje. Nevarnost bi postala akutna, če bi SD in SDS sklenili veliko koalicijo.
Gledano scela Partnerstva ni mogoče odpraviti z enim zamahom. Toda razlogov za skepso je veliko. Če bo sklenjeno, bo služilo predvsem temu, da se bosta lahko partnerja izmenično hvalila s svojo državotvornostjo. Če bo sodelovanje strogo selektivno, pravila pa jasna, če bo vsaka stran hkrati trdno ostala na svojem bregu in opravljala funkcije, ki ji gredo, večje škode ne more biti, koristi pa tudi ne.
V osnovi je od Partnerstva neprimerno bolj pomembno vprašanje, kdaj se bo oblast ustalila, našla notranji kompas in začela z bolj odgovornim premierom vladati, kot to zahteva kriza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.