Vinko Möderndorfer: Vsakdanja spominjanja

Prozna poslavljanja

Tretja Möderndorferjeva prozna knjiga z lansko letnico - ob pesniški zbirki, dveh po lastnih scenarijih posnetih filmih, romanu Opoldne nekega dne in zbirki Kino Dom - je izbor kratkih zgodb, ki so nastale pretežno v zadnjem času. Vendar ne vse, podnaslov nas obvešča, da gre za skoraj petnajstleten izbor, od leta 1993, ko je izšel Tarok za Marijo. Začne se z dvema iz zbirke Kino Dom, ki je ubrana in zaokrožena okoli spominjanja na lastno odraščanje ob kinodvorani in ob kinematografiji kot begu iz realnosti v čudovite umetne raje, pa tudi na vse dogodke, povezane s snemanji, fotografiranjem, kamor sodi tudi spomin na edino srečanje z izseljenim očetom.

Zdi se, da upošteva izbor dva kriterija; najprej hoče popisati čustveno najbolj nabite dogodke, izredne situacije, umiranja, odhajanja, popisati hoče, kaj vse je neizrečenega in komaj slutenega obstajalo med pripovedovalcem in njegovimi bližnjimi, pa se ni moglo nikoli zares ubesediti in razplesti in ima zato vse to druženje nadaljevanje v zgodbah, ti bližnjiki pa so zajeti kar najbolj na široko, od generacije starih staršev in staršev do smrti psice ali končnega abortusa, ki napoveduje tudi že razpad zveze, ki je obetala, da bo prerasla v družino. Iz številnih Möderndorferjevih zgodb - in kakšnega poglavja romana, kar nekaj njegovih daljših proznih kosov je sestavljenih iz zaokroženih in zaključenih poglavij, ki lahko stojijo tudi sama zase - so tako izbrane čustveno najbolj obtežene, osebno prizadete, in pri tem se jasno pokaže prepoznavnost, zaščitni znak njegove pisave. Popisi so hladni, kjer bi pričakovali sočutje in obup, zlom, je pogosto zelo detajlno popisovanje, na delu je emocija, ki je malo zakrčena, potlačena, in hkrati že njena razgradnja, analiza, vendar pa tako, da pride tudi skozi zadušenost in stilno škrtost polno do izraza prelomnost situacije in da zaslutimo bolečino, ki je sprožila samo popisovanje. Pisava je na videz hladna, izogiba se sentimentu, vendar ves čas občutimo njen angažma in prizadetost, ki mezi izpod navidezne brezstrastnosti in zadržanosti. Hkrati so zgodbe pogosto izbrane tako, da imamo občutek, da gre za literarne portrete, torej za podoben pristop, kot ga je uporabil v svoji prvi zbirki Tarok pri Mariji. Pogosto je oseba popisana ne samo v svojem nepreklicnem odhajanju, pa tudi ne samo skozi odnos s pripovedovalcem, temveč gre za popis njenih najbolj značilnih lastnosti, dejanj, ki so jo zaznamovala in ki jih je vsaj delno s svojim vplivom prenesla na pripovedovalca; gre za zbir spominov nanjo, za grobo in hitro rekonstrukcijo nekega življenja. Tako so Vsakdanja spominjanja res kot prozni album s spomini na tiste, ki jih ni, pa so vendar prisotni v marsikateri pripovedovalčevi gesti in v prepričanju - in jim ta zbirka postavlja še prozni spomenik.