Čas za priznanje
Kriza kapitalizma se je naselila tudi v Sloveniji
© Tomaž Lavrič
Dežurna gesla v Sloveniji se glasijo: varčevanje, rezanje previsokih menedžerskih plač, revizije po sumljivih podjetjih. Gre pri tem za demagogijo, resno odzivanje na krizo, ustvarjanje primernega ozračja, mešanico vsega skupaj? Težko je reči.
Slovenski kapitalizem je že lep čas bolj ali manj zvesto sledil Zahodu. Ta se je čedalje bolj prepuščal dogmam neoliberalizma (nenehna privatizacija, deregulacija, pojemanje solidarnosti) in tako počasi lezel v sedanjo krizo. Pri tem posnemanju smo bili bolj zadržani kot druge vzhodnoevropske države in smo tako razprodali manj podjetij, ohranili bolj socialno državo, uničili manj družbenega tkiva. Kljub temu smo se kar dobro razvijali. Toda namesto da bi iz tega uspešnega tipa razvoja naredili vrednoto, smo tudi sami čedalje bolj sprejemali neoliberalni novorek.
To se je zgodilo zlasti v Janševem mandatu z vladnim vsiljevanjem enotne davčne stopnje, z vodilnimi neoliberalci v strateškem svetu in vladi, z razkrajanjem javnih služb. Neoliberalne reforme so ustavili sindikati in javni odpor, v praksi pa je doktrina na mnoge načine delovala naprej. Tudi zato je, mimogrede, tvegano sklepati tesno partnerstvo s tako opozicijo.
Spreminjala se je tudi miselnost, najbolj izrazito v politiki in gospodarstvu. Občutek za solidarnost se je umikal, fetiš denarja, socialni cinizem in ravnodušnost so postajali samoumevnost in naravni red stvari, moralnost predmet kupčevanja, pohlep vrlina in dokaz sposobnosti. Sicer ne bi bilo toliko mladih ljudi zaposlenih le za določen čas, sicer ne bi bilo toliko revnih upokojencev, SDS si ne bi upala tako uničevati javnega zdravstva, Matjaž Gantar si ne bi drznil zbežati v davčno oazo. Potem tudi ne bi bilo toliko sumljivih menedžerskih prevzemov, Bavčar bi jadrno odstopil sam, Kramar pa bi se hitro odrekel milijonu.
Kriza nas je zadela sredi tega spreminjanja v čedalje bolj brezobzirno in neusmiljeno družbo. Zato jo lahko vzamemo tudi kot opozorilo, da smo na napačni poti. Zdaj smo v nekakšnem vmesnem času, ko se v marsičem odloča, v kakšnem kapitalizmu bomo živeli v prihodnje. Neoliberalizem je na svetovni ravni doživel mogočno klofuto, vendar ni pokončan, ampak se je samo potuhnil. Tako je tudi pri nas.
Kaj se pravzaprav dogaja v tem interegnumu?
V ljudstvu se nabirajo frustracije in jeza. To kar udarja iz ljudi; v kontaktnih radijskih oddajah znajo poslušalci pobesneti, pozvati k sežiganju avtov po grško, se zjokati zaradi bede... Česa takega v zgodovini samostojne Slovenije še ni bilo čutiti. Nevarno postaja, razvija se nepredvidljiva dinamika, ki lahko prinese tudi kaotičen prihod množic na ceste. Močan socialni revolt bi lahko bil po svoje celo zdravilen, vendar je preveč dvorezen, da bi bil zaželen.
Politika je dokaj izgubljena. Kriza je ustvarila nov, napet ekonomski, socialni in čustveni položaj, spreminja se tudi ideološki kontekst. Politična elita pa je kljub grmečemu kriznemu prelomu še vedno bolj ali manj prepojena z mantrami neoliberalizma. Janševa oblast ga je uveljavljala in dopuščala zavestno, zato je njena odgovornost nedvomno bistveno večja. A tudi levica je v marsičem okužena z neoliberalnimi idejami ali pa vsaj zelo negotova; standardni bojni klic o umiku države iz gospodarstva je sicer v glavnem potihnil, a šablona ostaja v glavi. Še nobenega šefa koalicijskih strank nismo slišali reči slabe besede o neoliberalizmu.
Oblast je sicer v izrazito nehvaležnem položaju. Je pod dramatičnim pritiskom pešanja gospodarstva in nujnih potez, za katere pa je bodisi preveč negotova ali plašno čaka, kaj bosta storili EU in njena neoliberalna Komisija. V isti sapi mora iskati zdravila za krizo, ohranjati razvojne potenciale in preprečevati socialni revolt. Pri tem je zaupanja v institucije malo in se še zmanjšuje, zato grozi, da bo nezaupanje postalo agresivno.
Če se hoče v tej zmešnjavi znajti, jo čaka neizbežen korak, ki sta ga npr. Merklova in Sarkozy že zmogla: spoznanje in priznanje, da je kapitalizem v krizi. In da je potemtakem v krizi tudi slovenski kapitalizem. Kriza kapitalizma ni nekaj abstraktnega, nekaj, kar razgraja samo v Ameriki ali onstran Kolpe. Če ta korak, s katerim bo pripoznano, da je neoliberalizem nasploh in tudi za Slovenijo zabloda, ne bo storjen, bo koalicija zlasti pri dolgoročnejših ukrepih bodisi utrjevala staro, zgrešeno pot ali pa tavala kot slepec, ki je izgubil še belo palico.
Da bi bila stvar še slabša, je oblast sveža, neuigrana in deloma brez izkušenj. To jo sicer razbremenjuje krivde za nazaj in ji daje svobodo za naprej. Vendar ima s to svobodo težave. Zdaj izvaja predvsem bolj ali manj simbolična, psihološko obarvana dejanja: spodbuja varčevanje, skuša rezati previsoke menedžerske plače, začenja brskati po sumljivih podjetjih, opravlja prve zamenjave... Z vsem tem skuša povedati, da bodo nosili krizno breme vsi, da se v družbo vrača solidarnost, da bo grabežljivcem stopila na prste. Skuša si, skratka, pridobiti zaupanje, ki ga nujno potrebuje za premagovanje krize z »realnimi« ukrepi.
To početje je načeloma pravšnje in ga ne gre kar počez odpraviti kot demagogijo. Toda izvedba je živčna in premalo premišljena - v marsičem predvsem zaradi premiera samega. Pri teh ukrepih bo morala oblast zelo paziti na pravo mero; tudi za preiskave ravnanja očitnih tajkunov mora veljati stroga pravnost, rezanje plač se ne sme spremeniti v gonjo proti menedžerjem, premožnost ali bogastvo ne smeta postati sumljiva že sama po sebi.
Seveda je zgolj psihološka priprava družbe na krizo bistveno premalo. Vlada bo morala na tej podlagi početi predvsem dvoje: krizo »tehnično« krotiti sproti, hkrati pa sistem korigirati tako, da bo iz njega izločila neoliberalistične mehanizme - se pravi diktat nenehne privatizacije in deregulacije, davčni sistem v korist bogatih, nevarni pojem zasebno-javnega, v katerem si država praviloma nakoplje izgube, zasebniki pa poberejo dobičke. Skratka, treba bo ustaviti in deloma obrniti proces krčenja javnega v korist zasebnega, gibanje, ki je Slovenijo čedalje bolj spreminjalo v državo za happy few.
Ne vemo, ali je zdaj čas, da se oblast sama spusti v veliko ideološko razpravo. Toda če bo potrebo po ukinitvi neoliberalizma vzela za svojo, napravila iz nje eno svojih vodilnih tem in to na razumljiv način povedala tudi ljudstvu, ji bo to zelo olajšalo premagovanje krize in socialnega nezadovoljstva. Če tega ne bo storila sama, jo utegnejo k temu prisiliti razmere. Ali pa bo o tem - lepa ironija - prvi začel grmeti Janša.
Zaradi tega zasuka še ni treba uvesti državnega kapitalizma. Med skrajnostma neoliberalizma in državnega kapitalizma obstaja veliko oblik bolj civiliziranega kapitalizma, v katerem družbena pravičnost ni pozabljen ali zasmehovan pojem.
Torej: v krizi je slovenski kapitalizem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.